Pages

četrtek, 23. april 2015

Kako biti boljša mama: vaja


Če je kaj, kar si vse vsaj približno običajne mame želimo, je to biti dobra mama. Ene o tem razmišljajo le tu in tam, ko je otrok bolan, druge si s tem belimo glavo vsaj dan. Nekaj časa sem se tolažila z minumumom: če otrok ne zapustiš in jih ne tepeš, si že kar dobra mama. Ampak to ni ravno dovolj. Moja največja napaka je, da sem predolgo prijazna in ustrežljiva, potem pa mi poči film in začnem kričat. In to ni kako nedolžno kričanje, ampak tako, da ... Vsakič imam potem zelo slabo vest. Vsi strokovnjaki ti povedo, da fizično nasilje ni ok, kričanje na otroke ni ok, ampak nediscipliniran otrok pa tudi ni ok. In kaj naj si zdaj mama pomaga s tem?

"Sovražim biti mama"

Kar se samega disciliniranja tiče, se jaz posvetujem malo z Varuško, čeprav mi marsikaj ni všeč, še pogosteje pa z Janet Lanisbury, ki ima sicer čudovite metode, a jih ne znam vedno uporabiti ali prilagoditi tako, da bi delovale za nas (njen blog pa je tule).

Ampak tu je še en problem, ki me bolj skrbi od samega discipliniranja, in sicer občutek nejevolje, nezadovoljstva in frustracije, ki pride z vsem tem. Materinstvo se mi je zazdelo all work and no play, namesto veselja sem začela v otrocih videti težave, kar je včasih pripeljalo celo do očitanja, sicer le tihega, pa vendar, otrokoma za svojo mizerijo.

"Sovražim svojo mamo"

In ker se rada igram z googlom, sem enkrat sledila njegovemu ponujenemu iskanju in prišla na strani, kjer so ljudje pisali o tem, zakaj sovražijo svoje mame. Prebrala sem nekaj zgodb o groznih mamah in moram reč, da je bila terapija uspešna. ;) Po eni strani sem se zavedela, da nisem tako zelo slaba, po drugi pa sem si razjasnila, kaj dejansko je slabo in si otroci zapomnijo in jih boli še dolga leta pozneje. Zavedela sem se, kje so meje, čez katere ne smeš. Seveda vse te stvari veš že zaradi zdrave pameti, ampak je čisto drugače, če jih slišiš iz perspektive nekoga, ki je to doživel in čutil. Vklopijo se čustva, in čustva so najmočnejši vodnik. Včasih je to slabo, a v tem primeru je dobro. Sprostila sem se in takoj sem začela bolj uživati v tem kratkem času (res se včasih zdi dolg), ko sem doma s hčerkama, uživat v njuni družbi in čutit hvaležnost zanju.

Torej vaja: poguglajte "sovražim svojo mamo" ali "I hate my mom" ali se pogovorite z nekom, za kogar veste, da je imel res slabo mamo. Pridite poročat, kakšen je bil efekt;) Pa povejte, kaj pomaga vam, da ste bolj zadovoljne v svoji vlogi in jo bolje opravljate.

torek, 21. april 2015

Dojenje v javnosti je ogabno? A res?


Včeraj sem na Facebooku prebrala "izpoved" sošolke moje prijateljice iz nekega preteklega življenjskega obdobja, ki me je tako razkurila, da mi ne da miru. Pisala je, v nekoliko opravičujočem tonu, a hkrati s pridihom pravičniške užaljenosti, kako je bila zadnjič na kosilu, pa jo je grozno zmotilo, da je v istem prostoru neka ženska dojila, potem pa je šla na kavo, in je tam neki fantič meni nič tebi nič lulal praktično na terasi. In potem so se na njeno izpoved usuli komentarji mam z "boš že še videla" in neki drugih osebkov, med njimi vsaj enega dekleta, ki je napisalo, da se ji zdi dojenje OGABNO (capsi so njeni). 

Ne vem, morda pa je ta mamica slekla cel zgornji del, škropila nič hudega sluteče jedce pri sosednji mizi s svojim mlekom in se spogledovala s partnerjem dekline, ki se ji zdi hranjenje ogabno.

Okej, da je fantek lulal na terasi, res ni kul, to bi zmotilo tudi mene. Da si mnenja, da dojenje v javnosti ni ok in da spada zgolj v privatno sfero tudi še nekako razumem. Ampak metanje lulanja in dojenja v javnosti v isti koš? In da nekoga celo bolj moti dojenje kot lulanje? Pa kaj je narobe z ljudmi? Po drugi strani pa so se taisti ljudje sposobni oblečt v prozorne pajkice, hvalit dekolte do kolen in se zgražati nad starši, ki po rojstvu otroka nikamor več ne gredo - ja kam pa naj grejo, če še otroka nahranit ne smejo? (Razen, če ga seveda hranijo z družbeno sprejemljivim belim prahcem, ki ne žali nikogaršnjega čuta za spodobnost (ki je sicer tako pomembna vrednota v naši družbi, kajne?). 

S tem zapisom najbrž nisem kaj posebej doprinesla k sprejemanju dojenja v javnosti. Me pa zanima, tisti, ki tako mislite, zakaj je z dojenjem v javnosti toliko narobe, z dekoltejem do bradavic pa nič? Prvo je skrb dojenčka in uporaba dojk točno za to, za kar so tam, drugo pa je pozivanje privabljanje samca za paritev (s čimer samo po sebi ni kaj narobe), ampak zakaj je eno škandalozno in neokusno, drugo pa seksi in osvobojeno? In če vas tudi tisto drugo moti, zakaj vas? Breast-envy? Milk-envy? Baby-envy? 

četrtek, 4. december 2014

Ljubezen ima dvajset prstkov, vijugasta usta in popoln nosek

Pred tremi dnevi je bila mala L. stara en mesec. V tem času je zrastla za tri centimentre in krepko pridobila na teži. Še vedno večino dneva prespi, ampak vedno bolj začenjam oprezati za nasmehi, ko je budna. Rada se objema, rada ima sprehode, rada ima Jakobov glas in rada ima svojega očija, ki jo neutrudno nosi zvečer, ko ji nagaja trebušček in je zanjo svet nerazumljiv. In mi imamo neskončno radi njo in jo hodimo na skrivaj gledati kadar spi, ker še zmeraj ne moremo verjeti, da je resnična.













m.

ponedeljek, 28. april 2014

Dinozavri imajo radi rožce

Preden gremo na prve letošnje počitnice v "našo" čudovito hišo na morju in se naužijemo morskega zraka, valov, zlizanih kamenčkov in mokrega peska (da bomo tako lažje zdržali do poletja), pokažem še nekaj slikic iz velikonočnih počitniških dni na travniku. 

V vrtcu se učijo pesmice o zelenih travnikih. 
Pred babično hišo je en tak. Manjši, a zato dedi pusti rasti visoko travo in rožice, da je raziskovanje bolj lušno. Na drugi strani hiše pa povsem drugačna zgodba. Tam se namreč naokrog potikajo dinozavri. 

m. 





ponedeljek, 7. april 2014

Belinov štiblc & Medooza & srečna omara

Z Zulejko imava radi slovenske umetnike, oblikovalce, šivilje, slikarje in vse, ki sami izdelujejo neverjetno čarobne stvari za otroke in odrasle. Nama se to zdi kul! Vsakič na novo sem presenečena nad ustvarjalnostjo in navihanostjo, ki jo opazim na internetu ali umetniških tržnicah, zato počasi a vneto polnim svoje življenje in stanovanje z veliko unikatnimi krasotami. 

Spodnja dva izdelka sta čudovita primerka te neverjetno lepe energije, ki se širi in krepi med slovenskimi ustvarjalci. Imata osebno zgodbo. Oba sta moja in oba sem dobila kot darilce. :) Kaj naj rečem, Im A lucky Girl! ;) 



Belinov štiblc  ima super slogan - "Re-etno in vse-naravno po-svoje sestavi-sam in za-vije domovine-dar!" In kot da to še ni dovolj, Belinov štiblc ponuja številne izvirne okraske (v najširšem pomenu besede), ki poveličujejo najlepšo slovensko ornametiko (spominjajo me na čipke in letcova srca) in iz nje na posodobljen način ustvarjajo unikatne izdelke s staro dušo. Kaj je še lepšega kot to, da lahko okrog vratu nosiš šik verižico, ki poudarja globji pomen, saj prebuja zavest o lepoti starih slovenskih vzorcev, ki so jih rezljali že naši dedki za naše babice. Ob vsem tem pa si lahko verižico (moja je na sliki) čisto poljubno sestaviš sam. In še simpatična misel iz njihove strani: "Vsak sam izbere, kaj bi v štiblcu imel,  kako naj izgleda, čemu služi in se okrasi, kot je potreba. Junake po naročilu iz otroških sanj, Belin v delavnici oživi vsakemu, vsak dan". 
Mimogrede, Belin je čudovito ime, se vam ne zdi? 




Medooza alias Urška in Špela, sta me 
pred kratkim navdušili s to noro dobro torbico. Moram priznati, da sem, po tem, ko sem jo prijela, priredila pravi foto šuting, ker preprosto fenomenalno izgleda na vseh različnih kombinacijah oblačil, stojalih za klobuke, garderobnih omarah in na mojem baročnem ogledalu. Čista desetka za tole, Medooza. Poleg tega sem nad to ustvarjalno dvojico še posebej navdušena, ker šivata zabavne in odštekane hlače in dodatke za otroke. Material in barve, ki jih izbirata, so me prepričali, da resnično uživata ob kreiranju in izdelovanju oblačil, ki nariše nasmeh pri njunih oboževalcih. Ene od teh nagajivih hlač se bodo do poletja gotovo znašle tudi v omari mojega triletnika. In potem ... seveda sledi nov fotošuting ;). Do takrat si lahko ogledate vse pisane obleke za male in hude torbice za mame v njunem etsy shopu






(dragi ustvarjalci: če želite, da predstaviva, pofotkama in napiševa mnenja o vaših izdelkih, umetninah, slikanicah ali drugih čudovitih idejah, ki se vam porodijo, nama pišite na naslov jakobin.lila@gmail. com. Lahko pa nama pišete tudi drugi, ki imate kakšne predloge ali želje ali poznate kakšno kul in posebno mamico, ki bi jo lahko v bodoče predstavili :)) 




  m. 

petek, 21. marec 2014

Slikanice: Princeske: pozabljene ali nepoznane


Neponovljive ilustracije Rebecce Dautremer

Ko je Lila od svoje edine "prave" tete dobila veliko in debelo slikanico Princeske, sem vedela, da bom nad ilustracijami navdušena, saj sem se jih spomnila še iz francoske verzije, ki sem si jo pred leti ogledovala in nad njo vzdihovala v Konzorciju (kolegica, ki je tam delala, pa je kupila dva izvoda knjige, in sicer zato, da je iz enega izrezala ilustracije in jih obesila na steno; ja, tako čudovite so). Glede vsebine pa sem bila čsito majčkeno skeptična, saj ... no ... saj veste ... princeske. Mislim, a nismo over that?



Nikakor ne vaše vsakdanje princeske

No, nikakor nismo. Vsaj ne over tele Princeske. To namreč niso mainstream princeske v roza oblekicah s kristalčki in ponijem in sladkorno peno, ki čakajo samo na princa na belem konju (dobesednega, seveda). Te princeske so ... resnične, literarne, mitske. Muhaste, očarljive, duhovite, naravnost čudaške, neprilagojene in pobrane z veh koncev sveta, tega in tistega domišljijskega.



Ne le, da je to prava ilustrirana enciklopedija princesk (predstavljenih je več kot trideset princesk), dodan je še seznam pregovorov, vodnik za primerno obnašanje, abeceda, zemljevid ... Že vsako ime princeske - npr. Allegra, Amenzija, Biblijana, Larifarina - je mala mojstrovina besedne igre (kapo dol prevajalki!), prav tako je z iskrivimi opisi osebnosti, da o dih jemajočih ilustracijah niti ne govorim. Vse je vrhunsko, tudi prevod, kar je vse večja redkost pri nas, se mi zdi.


Knjiga za vsako punčko ... "princeska" gor ali dol

Lila je sicer še premajhna, da bi lahko uživala v tej slikanici, sva pa s Tadejem toliko bolj. Očarala so naju duhovita imena princesk, domiselnost in domišljenost tekstov, barve, detajli in pestrost vseh vzdušij ilustracij. Tadej je rekel, da ima otrok, ki dobro pozna to knjigo, že boljši besedni zaklad od povprečne učiteljice v prvem razredu (no offence, učiteljice).

Takole, to se mi zdi ena "must" knjiga, res. Ne vem sicer, kaj bi rekli fantki, ki so zaradi mainstream produkcije gotovo prepričani, da je knjiga s takim naslovom primerna le za deklice ... Ampak vsaki punčki jo lahko kupite brez pomišljanja;) Ja, tudi - ali še posebej - če vam gredo mainstream patriarhalne verzije dolgočasnih, pasivnih princesk v roza oblekicah in z diademčki in princi na belih konjih na živce.


Naslov: Princeske: pozabljene ali nepoznane
Izšlo: pri založbi Sanje, 2009; 91 strani, 29,95 EUR
Tekst: Philippe Lechermeier
Prevod: Stana Anželj
Ilustracije: Rébecca Dautremer
Starostna skupina (po Bukli): 4-8 let

četrtek, 13. marec 2014

Ku-ku, ku-ku!

Mi se veselimo pomladi! Se vi? Komaj sem čakala, da smo zamenjali malo bundico za malo vetrovko in čevlje s toplo muckasto podlogo ... no, recimo raje, da se trudimo, da bi jih zamenjali. Sicer je luškana ta logika dvoletnika - pozimi bi najraje imel poletne sandale, tiste, ki jih celo poletje ni hotel niti pogledati, ko pride sonček, se pa ne moremo ločiti od umazanih zimskih škornjev -, a precej utrujajoča! A ima kdorkoli enake težave? Kdorkoli?
No, pomlad. Ja, pomlad. Sonce, sprehodi, rožice, pesmice o travnikih, umazane hlače, spomladansko čiščenje in tak prijeten občutek, da lahko začneš na novo in sveže. Po zimskem lenarjenju in pomanjkanju vitamina D prav paše, da se zjutraj zbudimo ob sončku. "Lej, mami, zbudi se. Sonček je in svetlo je." Vau, pa res! 

Zamenjali so se tudi naši rituali. Zjutraj pojemo veliko skledo kosmičev s svežim sadjem. Danes smo potopili borovnice. Večkrat gremo v ali iz vrtca peš in si preprosto vzamemo popoldan za počasno pohajanje proti domu, mimo igrišč, kjer preizkusimo vsak tobogan in mimo tržnice, kjer kupimo novo sadje za naslednji zajtrk. Zadnje dni očka načrtuje popravila koles, da bomo lahko začeli kolesariti. Nimamo daleč do živalskega vrta in s kolesom bo to še dosti bolj zabavno. Kar se tiče vrta in vrtnih radosti, pa imamo velike načrte kako bomo postavili čisto pravo balkonsko džunglo zelišč, mini pridelkov in vsega, kar se da nasaditi na našem betonskem vrtičku. 

Pa še nekaj kratkih poslastic, kaj imamo v načrtu to pomlad:

- prenova otroške sobice (če bo Jakob dovolil, bomo pokazali kaj bo nastajalo)
- veliko veliko risanja in ustvarjanja (začenši z mini diy projektom za veliko noč, ki ga bom tudi objavila)
- nova pričeska za večino članov naše družine
- proslavljanja (čakamo na očkovo diplomo!)
- in uživali bomo v naši veliki mini skrivnosti, ki jo trenutno ne izdamo še nikomur!

m.



ponedeljek, 3. februar 2014

Horoskop za mame

Sliko sem si sposodila na
http://www.futuresobright.com
Dnevnega horoskopa ne maram in ne berem, ker se mi zdi čisti bulšit. Ne morem pa mimo dobrega osebnostnega horoskopa, saj sem že večkrat na različnih koncih naletela na horoskop, ki me je v nulo opisal. Naj vam izdam, kaj je zame največja prednost horoskopa? Razširi ti obzorja, da lahko sprejmeš različne ljudi, in še pomembneje, sebe.

In tule je horoskop prav za mame. Zdaj se malo bolje počutim glede svojih razpoloženjskih nihanj - nisem lunatic, luna je kriva. ;)

In še bolj zanimivo: horoskop za otroke! Kljub temu, da rada preberem osebnostni horoskop, ga za Lilo nisem hotela prehitro prebrati, da ne bi preveč vplival na moje doživljanje moje hčerke in s tem na vzgojo. In zdaj sem ga. Kako sem bila presenečena, ko je izpostavil točno tiste 3 stvari, ki bi jih tudi sama poudarila, če bi Lilo opisovala tujcu! Torej, da je rada zunaj, da rada sodeluje pri opravilih (pomivanje posode, obešanje perila, pometanje, grabljenje), da ima rada glasbo in ritem (ves čas hoče poslušat pesmice na You Tubeu, igra na orglice, pleše vsakič, ko sliši kako muziko) - seveda ji vse to tudi ves čas omogočamo. Edino, kar ne drži, je tisto o spanju, žal:) Mogoče pa to drži za vse otroke?

Boste prebrale svoj horoskop? Pa za vaše otroke? Se vam zdi, da drži?

četrtek, 12. december 2013

Darila za otroke - podprimo slovenske ustvarjalce!

Foto: http://www.nalina.si/

Morda ste že naleteli na kakšno pobudo, naj darila (tudi) letos kupujemo lokalno in ustvarjalno, torej od ustvarjalcev, rokodelcev itd. iz našega okolja. Tako darilo je unikatno, socialno in ekološko odgovorno in nepozabno za vse.

Meni je pobuda vsekakor všeč, zato sem tukaj zbrala nekaj ustvarjalk, ki izdelujejo igrače in oblačilca za otroke. Izbira je pestra, prepričana sem, da boste med temi luštnimi rečmi našli tudi kaj za svoje malčke! Upam le, da ni že vse razprodano:)

Nalina izdeluje prečudovite waldorfske punčke (glej zgoraj), pa škrate in vile in vse, kar je ljubko in dobro in sploh. Iz naravnih materialov, seveda. Če vam ne utegne narediti punčke (ali fantka, škrata...) do Božiča, si jo vseeno naročite - za waldorfsko punčko ni nikoli prepozno.

Valentina Vovk iz Studia 13 je avtorica najbolj posrečenih in objemalnih mačk, kar si jih lahko zamislite. Kolikor vem, so muce na voljo v trgovini Ika v Ljubljani, pa še marsikje, za več informacij pa raje pobarajte kar Valentino, morda najbolje na Facebooku.

Foto: Valentina Vovk





Očarljive oblačke, girlande in še kakšne luškane drobnarije za popestritev otroške sobice lahko najdete pri fini Martini pod znamko Fino fino. Lahko pa z njimi zasujete sebe (ali si pripnete broško, nadenete obroček za lase in še kaj...).



Če potrebujete še kakšno prikupno zadevico za na steno otroške (ali vaše, hehe) sobe, se oglasite pri Okvirčku. Manja je eno tako toplo in prisrčno bitje, sklepam po FB in njenem ustvarjanju, da bo gotovo prinesla nekaj svoje topline tudi k vam skozi svojo slikico.

Foto: Okvirček.

Pravljične slikice Mojce Fo skoraj gotovo že poznate. Toplo priporočam nakup, za podrobnosti  pa jo seveda povprašajte na njeni FB strani. Da ne pozabim, Mojca vsako leto naredi tudi koledarček! (Iz katerega lahko slikice izrežeš in nalepiš na steno, če si ne moreš privoščiti kaj več, recimo).





Popestrene ali personalizirane oblekice lahko najdete pri Bubamaci. Da ne govorimo o najbolj luškanih slinčkih, rutka in šalih s prisrčnimi živalskimi ali domišljijskimi motivi!


Foto: Bubamaca.

Funchi je ime za mogoče najlepše pletenine za tamaučke. Ampak res! Duhovite, čudovite, nežne ... In predstavljene s krasnimi fotkami, ljubkih dojenčkov, da bi jih človek gledal že zaradi tega.

Foto: Funchi.


Anita Česnik Mažgon prav tako lepo lepo kvačka, poleg tega pa je začela izdelovati še preproste in simpatične tablice z imeni - kot nalašč za vrata otroške sobe.


Če se spomnite še katerega ustvarjalca, ki sem ga jaz tukaj izpustila, pa si vsekakor zasluži biti na seznamu, prosim predlagajte!

Kje boste pa vi letos kupili darilca za malčke v vašem življenju? ;)


sreda, 20. november 2013

Svetovni dan otroka

Danes je mednarodni dan otroka in otrokovih pravic. V veliki meri gre za ozaveščanje in spodbujanje staršev, pravzaprav vseh odraslih, da (p)ostanemo še bolj pozorni na naše najmljaše, ki so ranljivi ter vedno in povsod potrebni naše pomoči, varnosti in vodenja. V idealnem svetu, bi si tako življenje, kot ga poskušamo nuditi našim otrokom, zaslužili prav vsi otroci tega sveta. Ampak dovolj smo že videli in vemo, da žal ni tako. Ravno zaradi tega so pomembni dnevi, kot je ta, da na novo prevrednotimo naše poglede na vzgojo, vrednote, medsebojne odnose in pomagamo svojim in drugim otrokom kolikor je v naših zmožnostih.

Sama sem se odločila, da današnji dan otroka namenim prvemu otroku, ki sem ga spoznala in tistemu, ki ga poznam najbolje od vseh - otroku v sebi. 

Moja zaprisega danes je, da si ne bom nikoli dovolila, da bi pozabila kako je biti otrok. To ne pomeni samo, da bom še naprej znala biti otročja in radoživa, ampak, da se bom poskušala čim večkrat spomniti na svoje otroštvo in podoživeti lepe, dobre in tudi manj lepe stvari, zato, da bom lažje razumela otroka, ki ga vzgajam.
Večkrat se bom poskušala opomniti kako je biti "mali" in fasciniran nad velikostjo sveta ali kako čudovito je biti neveden in brez kančka dvoma verjeti v pravljice in čudeže. Če ne bom pozabila tega, se bom še z večjim veseljem trudila ustvarjati sanjsko deželo za Jakoba in mu pomagala kravžljati domišljijo. 

Svojo notranjo malo Mojco pa bom poskušala poslušati tudi takrat, ko bo prišlo do nesoglasij, kaznovanja, pričakovanj, neodobravanja, kreganj in težkih besed. Ona bo že vedela kako se pogovarjati z otrokom pred sabo, kaj reči, da mu bo lažje in česa nikoli ne izgovoriti.

Tudi starši smo bili, niti ne tako dolgo časa nazaj, majhni in prav je, da tega ne pozabimo ter velikokrat vprašamo otroka v sebi kaj si misli o tem kako se kot odrasli obnašamo do svojih in drugih otrok.

m.

Foto: Mojca Ketiš Mavec

Zakaj je fino imeti otroke

Pardon za fotko. Nimam časa za Photoshop. Brcam listje.

Starši radi jamramo, in res si večkrat zapojem tisto vrstico od Coldplay, saj veste "nobody said it was easy ... no one ever said it would be this hard", je pa biti starš tudi ena najlepših izkušenj najlepša izkušnja v življenju.

1. Lahko imaš razmetano stanovanje

Res, to ni noben problem, kjer tebi ne uspe, uspe razmetati otrokom, za pospravljanje pa si nočeš vzeti časa, ker je bolj fino brcati listje z otrokom. In če kdo pride na obisk (npr. mama ali tašča, ahem) se lahko vedno izgovarjaš na tole pesmico Children Live Here, ki ste jo najbrž že videli na FB).

2. Lahko kupuješ luštne cunjice ...

 ... in si pri tem videti kot odgovorna mama (ali oče, samo v tem primeru mogoče malo manj uživaš. Ali pač, očetje?). Na primer tele, če imaš seveda keš. Ali tele. Ali tele ...

3. Lahko se igraš interior designerja

 ... in zgledaš totalno kul. Vsaj v očeh svojega otroka. Vsaj do 5 leta. Vsaj mislim. (Po resnici povedano, ne vem natančno, še nismo tako daleč, pravzaprav smo še kar v isti sobi, ampak imam velike plane. Sklepam na podlagi Lilinega kotička, ki sem ji ga uredila, in ga je opazovala z zanimanjem. Znanstvena metoda.)

4. Lahko se igraš.

Lahko tacaš po lužah, mečkaš plastelin, plešeš trapaste plese, oponašaš živali ... in nihče te ne bo poslal na pregled k specialistu, ampak se ti bo kvečjemu pridružil! P.S.: Ne pozabi imeti otroka ob sebi, ko počneš zgoraj našteto.

5. Vedno imaš pri roki fotomodel

No, mogoče ni ravno pri roki, ker se podi vsepovsod, mogoče ni najbolj navdušen nad tem, da ga slikaš ali pa hoče ves čas gledati v displej fotoaparata ... vseeno pa lahko malega fotomodela ujameš recimo pri igri v peskovniku. In fotke so vedno tako očarljive! Samo zaradi modela, jasno.

6. Kar se mora ni težko. Kar je težko, je vredno.

Vsaka preizkušnja, vsaka težka stvar, te z otrokom zbliža. In če po neprespani noči vstaneš ob 5h, mala ti sedi na trebuhu in te potiska nazaj v posteljo, pri čemer se smeji, kot da je to nekaj najbolj zabavnega na svetu ... se lahko samo smejiš z njo ... in vstaneš dobre volje.



petek, 15. november 2013

Kul mame

Eden najbolj človeških trenutkov (in mogoče moj najljubši) v seriji How I Met Your Mother je, ko Lilly nedolgo potem, ko je postala mama, potoži Marshallu, da se ji ne bo nič več zanimivega zgodilo. Marshall jo seveda, kot idealen mož, kakršen je, tolaži z znano puhlico, da najboljše šele pride. In tu ona reč nekaj, kar preganja tudi mene: "Kaj, če je sedaj tisti trenutek, ko to neha biti res?" (parafraziram po spominu) Na njuno srečo (in srečo gledalcev;)) se izkaže, da je Lillyin strah odveč.

Zakaj je to eden mojih najljubših trenutkov 9 sezon trajajoče serije? Ker je eden redkih občutkov,  katerim se lahko v resnici identificiram. Dokler nimaš otrok, ti ni treba zares biti odrasel, in biti odrasel ni posebej cenjena reč, pravzaprav nanjo vsi od popkulture do self help knjig gledajo kot na nekaj dolgočasnega. Zanimive stvari se ti lahko dogajajo do poroke, približno, ali do prvorojenca, potem se zanimive stvari začnejo dogajati ... no, prvorojencu:)

Ideja, da je zanimivega življenja konec mi,kot si lahko mislite, ni bila najbolj všeč, pa še sedaj je nisem čisto premagala. Zato sem zelo zadovoljna, ko naletim na kako kul mamo, ki definitivno ima še vedno zanimivo življenje.

Kul mama #1: Julie B. Montgomery


Foto z gugla.
Slikarka, ki s svojim sinom Henryjem živi v hipijevski prikolici+uti, na kmetiji, kjer pridelujejo tropsko sadje - živita praktično v sadovnjaku.

Julie je podoba kulske, svobodne mame, in dom, ki ga je ustvarila, to zlo slikovito odraža - veliko blaga, blazin, podarjeno/najdeno/poceni kupljeno pohištvo, in seveda slike.

Kolikor sem uspela razbrati, je samohranilka, ponosna, da je sina vzgojila sama, celo brez pomoči vrtca. Pravi, da je za njiju razkošje čas, ki ga preživita skupaj. In polna skleda sadja.


Kul mama #2: Molly Guy


Foto: The Glow.
Molly je bejba, ki bi jo takoj hotela za prijateljico. Tudi zato, da bi skupaj kleli čez umazano posodo, se nostalgično spominjali časa poznega vstajanja, predebatirali knjige in skupaj spili kak gin tonik (mogoče bi jo nafehtala za cigaret, čeprav drugače ne kadim). Njena hčerka Sunny je le par dni starejša od Lile, tako da bi se najini mali medtem lahko noro zabavali. In če bi bila dovolj bogata, bi vse za poroko kupila v njeni očarljivi neoboemski trgovini Stone Fox Bride. Zelo mi je všeč njen nasvet mladim mama: "Ne poslušaj nikogar. Absolutno nikogar. ... Kot mama moraš razviti svoj stil, tako kot povsod drugje. ... Edina oseba, ki ve, kaj tvoj otrok potrebuje, si ti." Osvobajajoče in strašljivo, kajne?


Kul mama #3: Jade Berreau


Foto: The Glow
Jade Berreau je Francozinja v NY,  fotografinja in še ena mama, ki sama vzgaja svojo deklico Secret. Njen fant, oče drobne Secret Magic Nico Snow, je Dash Snow, pokojni kontroverzen umetnik, znan kot "downtown Baudelaire", je umrl pri 28-ih.

Nočem si niti predstavljati, skozi kaj je šla kot mlada mama in vdova razvpitga umetnika. Ampak očitno je močna ženska. Kar je zelo kul. Čudovite fotke si poglejte na The Glow-u.


Kul mama #4: Ashley Ann


Foto: Ashley Ann
Avtorica bloga Under the Sycamore, fotografinja, mama petih otrok (zadnjo punčko je posvojila, res prečudovita zgodba) in zelo ustvarjalna ženska z velikim srcem.

Njen blog me navdaja z upanjem za človeštvo, pri tem pa se tudi kaj naučim o fotkanju in opremljanju/ustvarjanju doma.

Skratka, točno tako sosedo bi si želela. In najbrž bi jo prosila, naj mi pomaga pri urejanju dnevne sobe.


Kul mama #5: Mojca Ketiš Mavec

Foto: Mojca.

A.K.A. soavtorica tega bloga! ;) Res, Mojca je tako kul. Že to, kako nalepi fotke na steno, je kul, lahko si mislite, kako je še drugače kul. Ko si z njo na čaju, se ti dvigne pol sveta z ramen (saj vse ženske nosimo težo sveta na ramenih, ne?). Ampak zdaj živiva tako daleč narezen, da se moram zadovoljiti s slikovno vezjo skozi Pinterest (uganili ste, Mojca pina najbolj kul stvari.). Njena ljubezensko-družinska zgodba pa je najboljša podlaga za vero v srečne konce. Ki niso konci, ampak šele začetki. The best is yet to come, in Mojca, ti si dokaz za to. (Nisem prva, ki je to napisala, upam, da ne zameriš, M.M.!).

Ste tudi ve padle pod vtis, da je z materinstvom konec zanimivega in kulskega življenja ali se vam zdi, da se zanimivo življenje šele začenja?

četrtek, 3. oktober 2013

Mami se ne gre več

Nobena mama me ne more prepričati, da nikoli ne pride dan, ko ima vsega dovolj. Dovolj pobiranja razmetanih lego kock izpod najbolj prašnih delov kavča, kjer so za vse ostale člane družine (beri očete) izgubljeni za vedno. Dovolj čiščenja lepljive zmesi iz blata, peska in nečesa podobnega travi, z vsega, kar se otroci dotaknejo. Dovolj kreganja, da je čokolada slaba za zobe in obupanih vzdihov, ko takoj za tem vidiš, kako mu jo babice tlačijo v žepe. Dovolj vstajanja sredi noči in delanja soka, ker se zbujajo s paničnim krikom, kot da je od tega odvisno njihovo malo življenje in te potem hladnokrvno pošljejo nazaj, ker ta ni dovolj mrzel, topel, sladek, kisel, bel, oranžen in ga je zato treba narediti še enkrat. Dovolj prepričevanja, da samo s spodnjimi hlačami ne more iti v vrtec in da sandali, ki jih celo poletje ni hotel niti videti kaj šele obuti, niso primerni za deževno jesen. Dovolj delanja sendvičev, ki pristanejo v jogurtih, dovolj iskanja copatov, ki so skriti kdo ve kje (verjetno pod kavčem ob lego kockah in kroglicah iz gline, ki sta jih z očkom naredila samo zato, da se lahko z njimi obmetavata). Pride dan, ko bi dvignila roke od sebe, pustila, da naredi iz stanovanja bunker, da je posušene koščke kruha, ki jih je našel pod mizo, meče žogo v televizijo in tuli kot majhen kojot, če želi.

Naj. Danes ima mama počitek.

(I Quit! Lahko tudi zaplešem, če je treba (glej video))

m.


četrtek, 12. september 2013

Vse mame so umetnice, filozofinje in zdravnice

Dolgo časa sem imela čudne zadržke pred tem, da bi preveč govorila ali pisala o svojem otroku. Zakaj? Ker se mi je zdelo, da drugi delajo bolj pomembne in zanimive stvari od mene. Stvari, ki so velike, resne in intelektualno stimulativne. Kot litetarni teoretičarki in dramaturginji se mi je marsikdaj zazdelo pisanje o majhnem bitju in najinem skupnem razvoju precelj banalno, na prvo žogo in navadno. Imela sem občutek, da bi morala razmišljati o velikih temah, pisati literarne kritike, kratke zgodbe in ustvarjati nove meje v umetnosti, da bi se lahko kosala v vrednosti z drugimi. 

Potem pa sem nekega dne ob pobiranju igrač in barvic, ki sem jih tistega dne pobrala že neštetokrat, ugotovila, da pravzaprav pomagam ustvarjati nekaj posebnega. Pomagam vzgajati in oblikovati človeka in zaradi tega delam zares pomembne stvari. Na primer: skrbim, da mu konjički in lego gospodi ne ležijo po tleh, ko gre popoldan spat. Vsak dan mu temeljito skrtačim zobe, ga učim umivati rokice po lulanju, stati na eni nogi in izgovarjati besede. Znam navadno lutko spremeniti v veselega škrata, ki mu razloži zakaj nekatere stvari bolijo in zakaj mu moram že tretjič danes potisniti plastično palčko v uho, da preverim vročino. Na vsak njegov "zakaj", se trudim najti dovolj pameten in njemu razumljiv "zato ker". Berem mu pravljice z različnimi glasovi in ure dolgo razlagam zgodbice o ljudeh s slikanic. Občudujem neprepoznavne črte, ki jih on imenuje ribice in race; se z njim vrtim v krogu in pretvarjam, da pleševa na Murijevi zabavi; mu navdušeno ploskam, ko poje pesmice katerih melodije sicer prepoznam, ampak še ne razumem zares besedila, ki si ga je izmislil zraven. Sem umetnica, pesnica, filozofinja, zdravnica in kaskaderka v očeh svojega otroka. In tako se tudi počutim. 

Povedano s sladko metaforiko - on je moja knjiga, ki jo pišem in moja velika tema o kateri razmišljam. Čeprav je moje življenje raznovrstno in je biti mama le ena od funkcij, ki jih opravljam v življenju, je biti prav njegova mama najlepše. In moje vsakodnevne naloge niso manj pomembne od drugih. Moje pravljice za lahko noč niso manj zanimive od sveže izdanega romana. In radost ter pristnost življenja, ki ju občutim ob tem, ko ga spoznavam s svetom in gledam rast, prekosa tudi največje strahove in dvome v meni. To je navsezadnje to, kar se večina velikih tem, filozofij in umetnosti trudi doseči. 




The hardest job in the world, is the best job in the world. 
m. 


četrtek, 22. avgust 2013

O glasu

Lila, pred nekaj meseci.

Če bi imela več časa, bi o otrocih in glasu lahko napisala res veliko, ampak tokrat bom kratka, ker moram delit eno ugotovitev z vami.

Da se otroci različno odzivajo na različne glasove, je jasno vsakemu, ki je z novorojenčkom prebil več kot le vljudnostni obisk. Odrasli, še posebej seveda starši, se hitro uglasimo in začnemo z dojenčkom govoriti s precej višjim glasom, tiho, spodbudno, igrivo ali tolažilno. Očarljivo je bilo opazovati spremembo v glasu nekega prijatelja; ko sta se z Lilo spoznala, se ga je kar ustrašila, saj je govoril z glasom, ki se je najinim starševskim ušesom zdel malone zadirčen, ko pa je čez nekaj mesecev sam postal očka, nas je že na vratih pričakal s povsem drugačnim, nežnim in toplim glasom.

Ampak.

Če ne prej, okoli otrokovega 15. meseca ugotoviš, da mili glasek ni vedno pravi glas. Pod vplivom Super Nanny (o kateri mimogrede še sploh nimam izoblikovanega mnenja) sem poskusila pri Lili brez kakih drugih disciplinskih ukrepov uporabiti strožji, resen in nizek glas. In veste kaj, deluje! Za zdaj deluje. ;)  Lili je sedaj jasno, da se ne igram, ko rečem, da česa ne sme ali da je čas za spanje, ampak mislim resno. Nič čudnega, da je očeta in strica ubogala že prej, jaz sem imela menda cuddly playful mommy glas:)

torek, 16. julij 2013

Nekaj stvari, ki bi jih morala vedeti o starševstvu, pa jih nisem



Ko berem bloge in forume, se zdi, da je z dojenčki in malčki ena sama radost, problemi pa zelo redki in zelo konkretni: noče jesti, slabo spi, bolan je. No, če niste starši, vam moram povedat, da ni tako. Vsaj ne za vse, kaj pa vem, mogoče pa za večino je tako, kot pišem zgoraj.

1. Včasih je težko, pa ne veš, zakaj

Večkrat si mislim, kako nehvaležna sem, imam čudovitega otroka, ki je povrhu še zelo priden, vsaj tako ljudje, ki so videli in imeli že več otrok kot jaz, jaz pa nekaj jamram. Imam pomoč v obliki moža in drugih sorodnikov. In jaz sem kljub temu ves čas utrujena, pogosto nataknjena in celo  jezna na to angelsko bitje. Kaj je vendar narobe z mano? Ko tako razmišljam, se sprašujem, kako se z življenjem spopadajo samohranilke, ki imajo povrhu še bolnega otroka, če se še jaz včasih komaj. Tadej pravi, da "najprej en dan, potem pa še en dan".

2. Starševstvo je najstrožji test

Test pred čisto vsemi, najprej pred ginekologinjo, pa babico, pred starši, ki "niso delali napak" in moževimi starši, ki se bojijo, kakšne napake bosta delala, pred sosedi, ki predobro slišijo, pred pediatri, ki zmerijo celo, koliko mleka spije dojenček, test pred samim sabo - kaj sploh lahko prenesem, in najhuje, test pred tem nebogljenim, docela odvisnim in doživljenjsko strogim ocenjevalcem s puhasto glavico.

3. Čas - kaj je to?

To je sicer ena zlajnana reč, saj v vsaki nadaljevanki vidiš starše, ki "ne morejo niti pod tuš" zaradi novorojenčka. Mislila sem si, da sem pametnejša, jaz bom pa že imela čas za vse, kar sem prej počela, pa seveda tudi za otroka. Hmja. Če vam pravijo, da časa ne bo, verjemite, da ga ne bo. Moj prosti čas je posvečen kuhanju, pospravljanju in vzdrževanju osebne higiene, časovni luksuz je pa, da preberem maile in kak blog, če zanemarim kaj od prej naštetega, pa celo pogledam kak film ali preberem knjigo. Ampak tuš pa ni problem, sploh z novorojenčkom ne, ker ga lahko vtakneš v ležalnik in odneseš s sabo v kopalnico, poslušat šumenje vode:)

4. Prijatelji se zamenjajo

To sem slišala pred Lilinim rojstvom, a nisem verjela, ker se mi je zdelo trapasto - jaz bi se gotovo družila s starimi prijateljicami, ko bi dobile otroke, logično! No, lahko rečem, da se je moj prijateljski krog točno na dan Lilinega rojstva prepolovil ... Od prijateljev, ki nimajo otrok, je ostalo le nekaj takih, ki so že prej preživljali čas s podružinjenimi prijatelji in nas, družinice, zato niso imeli za nekaj kužnega. Zanimivo se mi zdi, kako so ljudje brez otrok absolutno nezmožni razumeti, da se je z dojenčkom prilagajati njim hudičevo težko. Dojenček namreč ne more iti pol ure kasneje spat, ker bi oni šli na kavo ravno takrat. Tudi ne razumejo, da ne moreš vlečt otroka po nakupovalnem centru, ko razsaja gripa in da nekajtedenskega dojenčka pač ne boš pustil z varuško in šel v kino. Saj jim ne zamerim, ker je bilo tudi meni veliko tega povsem nepredstavljivega, zamerim pa ekstremom, ki te niso pripravljeni poslušati.

5. Starš ne postaneš čez noč

Seveda, na neki način postaneš starš čez noč, na papirju in po delovnih nalogah in prioritetah zagotovo. Tudi tisti močan občutek, da je nekdo odvisen od tebe in da ga nikakor ne smeš pustiti na cedilu, to vse zelo hitro pride. So pa druge stvari, ki se jih od staršev pričakuje (jih pričakuje družba in jih pričakujejo moji osebni visoki standardi), pa se ne zgodijo čez noč, ampak rabijo čas in trdo delo. Na primer potrpljenje, nesebičnost, fleksibilnost, (samo)disciplina, prava mera med skrbjo in skuliranostjo.

Pa še sto drugih stvari.







Lila

Lila se je rodila še lepša, kot sem si jo predstavljala. Najbrž tudi zato, ker nisem imela v glavi nekajmesečnih dojenčkov iz reklame, ampak prave novorojenčke. Še bolj pa zato, ker je bila moja, čisto moja in Tadejeva, najin mali človek. Mogoče pa je bila tudi objektivno lep novorojenček;) 

Ko sem razmišljala o rastočem bitjecu v sebi, sem vedela, da je Lila (že v trebuhu je imela ime) utelešenje ljubezni. In to mislim dobesedno. Nastala je iz ljubezni, zaradi ljubezni, ljubezen dveh se je utelesila v eno novo entiteto, to je torej utelešena ljubezen. Ja, tako je to. 


ponedeljek, 8. julij 2013

"Boy, oh Boy"

Nekaj časa nazaj sem naletela na članek z naslovom 20 things nobody told us about raising a boy.
Po komaj dveh letih, odkar poznam svojega sina, se je veliko napisanega izkazalo za še kako resnično. Res te nihče ne more pripraviti na male velike dogodivščine, na katerih bodo fantki veliki pomorščaki, ki jezdijo škatle, skrivajo lego kocke v tvoje čevlje in skačejo po lužah, travi, betonu, pesku, mivki, vejah, knjigah, oblekah, čevljih, smeteh, barvicah in novoletnih okraskih. Nikoli ne veš kdaj te bo mali dinozaver ugriznil v tazadnjo ali se spremenil v ribo, ki pljuva vodo iz banje. A vem, da tega ne dela zato, ker ni lepo vzgojen, ampak ravno zaradi tega, ker je vzgojen ob knjigah, zgodbicah ter igranju in se njegova domišljija razvija kot metuljček iz bube. Pravzaprav jih je na tisoče - malih, frfotajočih, glasnih, nasmejanih in nepredvidljivih metuljčkov, ki kar letijo iz njegovih oči.

Torej, moj seznam petih Stvari, ki vam jih nihče ni povedal o tem, kako je imeti fantka:

1. Glasni so, klepetavi in znajo oponašati vse. In ko rečem vse, mislim vse. Na primer: pralni stroj, sesalec ali motor, ki drvi po cesti. Jakob natanko ve kako se oglašajo opice, tigri, medvedi, muce, ptički ali konji, a ne samo to. Ve tudi kako se oglašajo delfini, kamele, hrčki, žirafe in ribe. Iz sebe znajo spustiti glasove za katere ne boste verjeli, da so njihovi. Nizke in hrapave ali visoke in cvileče - in to ob katerikoli uri. Ko začnejo še govoriti, se oglašanje sploh ne neha. Zgodaj zjutraj, ko zaklepamo vrata, da bi se odpravili v vrtec, on teka po hodniku in se glasno pogovarja sam s sabo. Ali klasika - zvečer v postelji, namesto, da bi spal, si poje. Fantki so pravi mali leteči in govoreči hrošči.

2. Nimate pretirane simpatije do avtomobilov? Vas kolesa, traktorji in bagerji pustijo hladne? Ne za dolgo. Ena od stvari, ki je nekako že splošno znana, je tudi ta, da moške/fante osrečuje vse, kar je na kolesih in dela hrup. Ker nisem ena od tistih tradicionalnih mamic, sem (silly me) predvidevala, da to morda ne drži zmeraj in da pri pestri ponudbi igrač danes ni več nujno res, da se fantki najraje igrajo z avtki. Ja, pa se! Z avtki iz lego kock, z avti iz kinder jajčk, z avtki, ki jih potegneš nazaj in drvijo sami, z avtki iz katerih lahko ustvariš še letalo ... In potem so tukaj še avtobusi - uhja, dvakrat večji avto! In vlaki, ki so sploh neverjetno fascinantni ter bagerji vseh oblik in bolj umazani so, boljše je. Naše stanovanje se je spremenilo v garažo. Povsod so. Povsod.

3. Naslednjo stvar verjetno delajo bolj ali manj vsi majhni otroci, a ker izhajam iz lastnih izkušenj, bom tudi to dodala na moj seznam. Hrana. Moj otrok je eden tistih malčkov, ki teoretično jedo vse. Pravim, teoretično. Na krožniku hoče imeti natanko to, kar imam jaz ali očka. Treba je zadevo posoliti, popoprati, dodati kisa, olja in še malo kečapa - seveda delamo vse to imaginarno. In še to - ko začnejo ugotavljati kaj imajo radi, je ponavadi le majhen korak, do tega, da sami ustvarijo svojo jed. Klobasica v jogurtu - priljubljena večerja. Kruh zmečkan v krompir, - voila. V juho pa ponavadi leti vse, kar je pri roki. Bon apetit!

4. Dečki obožujejo akcijo: igranje nogometa, dirkanje po vrtu gor in dol in skakanje s kavča. Pri tem so jim ljubši očki, ki se jim delno uresničuje tiha želja, ko lahko svoje sinove učijo streljanja na gol, metanja karkoli-najdejo-na-tleh in izdelovanja najboljšega bunkerja pred navideznimi zmaji. Pri nas se večkrat igramo skrivalnice in pri tem je moški del družine veliko bolj izviren. Nazadnje sem ju našla v omari, kjer sta tiho čepela v pol temi in čakala, da se odprejo vrata, da bosta lahko napadla svoj plen. Ja. Živeti z dvema moškima je izziv in ni nikoli dolgočas. Če pa ju slučajno grdo pogledam, ker sta že n-krat potegnila blazino iz kavča, se usedeta na tla in ... jah, lahko bi uganili - potiskata avtomobilčke po hodniku.

5. Lahko se zgodi, da vaš tamali ne bo zmeraj tak, kot si boste želeli. Ne bo vedno priden in, roko na srce, zelo malo kdaj bo ostal čist. Prvi dve leti bo večkrat razbijal s kockami, kot pa jih sestavljal. Ko ga boste posadili, da bi kaj narisal, bo počečkal ves list, z mizo vred. Prišel bo dan, ko ne bo maral obleči tistih hlač, ki jih boste želeli vi, pa če mu boste še desetkrat rekli, da so nove in da s strganimi hlačami ne more iti na obisk. Pa bo verjetno šel. Z raztrganimi hlačami, zmečkano majico, nepočesan in s posušenim smrkljem okrog noska. Pa kaj zato! Saj, ko bo čas za spanje in bo utrujen, se bo tesno oprijel vaše roke in položil svojo razmršeno glavico na vašo ramo. Takrat bo še vedno, čisto majčkeno, dišal po dojenčku, ki ga poznate, a še bolj po fantku, ki bo postal.    
(In po marmeladi v laseh)

m.

sreda, 3. julij 2013

Jakob

V trenutku, ko se je rodil moj sin, se ni rodilo samo eno novo življenje, ampak kar dve. Postala sem mama. To je na nek način obrnilo vse druge stvari v mojem življenju na glavo ali jih spremenilo v mojih očeh. Ne, nisem ene od tistih mam, ki se pogovarjajo samo o svojem malem in njegovem razvoju. Sem še vedno ženska s svojimi prijatelji, svojim način razmišljanja in svetom, ki je prepleten z umetnostjo, knjigami, glasbo, dopoldanskimi kavami, polno glavo zamisli in ljubezenskim življenjem. Še vedno balansiram med različnimi vlogami, ki jih pridobivam. A vsakdo, ki ima otroka ve, da je od tistega trenutka, ko prvič vidiš svojega otroka, v tebi nastal nov svet, ki ga ne moreš nikoli zapustiti. Ne greš nikamor in ničesar več ne narediš  brez tiste male kepice v tebi, ki mora biti prepričana, da je z njim vse v redu.
Ko je bil še v trebuhu sem si predstavljala kaj vse mu bom pokazala in kaj vse ga bom naučila. A v resnici on vsak dan uči mene. Sproti sestavljava dva svetova in vsak dan malo drugače spoznavava kdo sva in kaj vse že znava. In, če me je spremenil, je to zato, ker je iskren, bolj kot si upam biti jaz in pogumen, ne da bi razmišljal o pomeni teh velikih besed.

Jakob. V grščini in hebrejščini pomeni - »on, ki sledi za kom«. V resnici se mi zdi, da je obratno. Da jaz sledim njemu. (In glede na to kako razigran in navihan fant je, ga je včasih kar težko dohajati). 

m. 


 
Images by Freepik