Kako biti boljša mama: vaja

Če je kaj, kar si vse vsaj približno običajne mame želimo, je to biti dobra mama. Ene o tem razmišljajo le tu in tam, ko je otrok bolan, druge si s tem belimo glavo vsaj dan. Nekaj časa sem se tolažila z minumumom: če otrok ne zapustiš in jih ne tepeš, si že kar dobra mama. Ampak to ni ravno dovolj. Moja največja napaka je, da sem predolgo prijazna in ustrežljiva, potem pa mi poči film in začnem kričat. In to ni kako nedolžno kričanje, ampak tako, da ... Vsakič imam potem zelo slabo vest. Vsi strokovnjaki ti povedo, da fizično nasilje ni ok, kričanje na otroke ni ok, ampak nediscipliniran otrok pa tudi ni ok. In kaj naj si zdaj mama pomaga s tem?

"Sovražim biti mama"

Kar se samega disciliniranja tiče, se jaz posvetujem malo z Varuško, čeprav mi marsikaj ni všeč, še pogosteje pa z Janet Lanisbury, ki ima sicer čudovite metode, a jih ne znam vedno uporabiti ali prilagoditi tako, da bi delovale za nas (njen blog pa je tule).

Ampak tu je še en problem, ki me bolj skrbi od samega discipliniranja, in sicer občutek nejevolje, nezadovoljstva in frustracije, ki pride z vsem tem. Materinstvo se mi je zazdelo all work and no play, namesto veselja sem začela v otrocih videti težave, kar je včasih pripeljalo celo do očitanja, sicer le tihega, pa vendar, otrokoma za svojo mizerijo.

"Sovražim svojo mamo"

In ker se rada igram z googlom, sem enkrat sledila njegovemu ponujenemu iskanju in prišla na strani, kjer so ljudje pisali o tem, zakaj sovražijo svoje mame. Prebrala sem nekaj zgodb o groznih mamah in moram reč, da je bila terapija uspešna. ;) Po eni strani sem se zavedela, da nisem tako zelo slaba, po drugi pa sem si razjasnila, kaj dejansko je slabo in si otroci zapomnijo in jih boli še dolga leta pozneje. Zavedela sem se, kje so meje, čez katere ne smeš. Seveda vse te stvari veš že zaradi zdrave pameti, ampak je čisto drugače, če jih slišiš iz perspektive nekoga, ki je to doživel in čutil. Vklopijo se čustva, in čustva so najmočnejši vodnik. Včasih je to slabo, a v tem primeru je dobro. Sprostila sem se in takoj sem začela bolj uživati v tem kratkem času (res se včasih zdi dolg), ko sem doma s hčerkama, uživat v njuni družbi in čutit hvaležnost zanju.

Torej vaja: poguglajte "sovražim svojo mamo" ali "I hate my mom" ali se pogovorite z nekom, za kogar veste, da je imel res slabo mamo. Pridite poročat, kakšen je bil efekt;) Pa povejte, kaj pomaga vam, da ste bolj zadovoljne v svoji vlogi in jo bolje opravljate.

Dojenje v javnosti je ogabno? A res?

Včeraj sem na Facebooku prebrala "izpoved" sošolke moje prijateljice iz nekega preteklega življenjskega obdobja, ki me je tako razkurila, da mi ne da miru. Pisala je, v nekoliko opravičujočem tonu, a hkrati s pridihom pravičniške užaljenosti, kako je bila zadnjič na kosilu, pa jo je grozno zmotilo, da je v istem prostoru neka ženska dojila, potem pa je šla na kavo, in je tam neki fantič meni nič tebi nič lulal praktično na terasi. In potem so se na njeno izpoved usuli komentarji mam z "boš že še videla" in neki drugih osebkov, med njimi vsaj enega dekleta, ki je napisalo, da se ji zdi dojenje OGABNO (capsi so njeni). 

Ne vem, morda pa je ta mamica slekla cel zgornji del, škropila nič hudega sluteče jedce pri sosednji mizi s svojim mlekom in se spogledovala s partnerjem dekline, ki se ji zdi hranjenje ogabno.

Okej, da je fantek lulal na terasi, res ni kul, to bi zmotilo tudi mene. Da si mnenja, da dojenje v javnosti ni ok in da spada zgolj v privatno sfero tudi še nekako razumem. Ampak metanje lulanja in dojenja v javnosti v isti koš? In da nekoga celo bolj moti dojenje kot lulanje? Pa kaj je narobe z ljudmi? Po drugi strani pa so se taisti ljudje sposobni oblečt v prozorne pajkice, hvalit dekolte do kolen in se zgražati nad starši, ki po rojstvu otroka nikamor več ne gredo - ja kam pa naj grejo, če še otroka nahranit ne smejo? (Razen, če ga seveda hranijo z družbeno sprejemljivim belim prahcem, ki ne žali nikogaršnjega čuta za spodobnost (ki je sicer tako pomembna vrednota v naši družbi, kajne?). 

S tem zapisom najbrž nisem kaj posebej doprinesla k sprejemanju dojenja v javnosti. Me pa zanima, tisti, ki tako mislite, zakaj je z dojenjem v javnosti toliko narobe, z dekoltejem do bradavic pa nič? Prvo je skrb dojenčka in uporaba dojk točno za to, za kar so tam, drugo pa je pozivanje privabljanje samca za paritev (s čimer samo po sebi ni kaj narobe), ampak zakaj je eno škandalozno in neokusno, drugo pa seksi in osvobojeno? In če vas tudi tisto drugo moti, zakaj vas? Breast-envy? Milk-envy? Baby-envy?