Nekaj stvari, ki bi jih morala vedeti o starševstvu, pa jih nisem

Ko berem bloge in forume, se zdi, da je z dojenčki in malčki ena sama radost, problemi pa zelo redki in zelo konkretni: noče jesti, slabo spi, bolan je. No, če niste starši, vam moram povedat, da ni tako. Vsaj ne za vse, kaj pa vem, mogoče pa za večino je tako, kot pišem zgoraj.

1. Včasih je težko, pa ne veš, zakaj

Večkrat si mislim, kako nehvaležna sem, imam čudovitega otroka, ki je povrhu še zelo priden, vsaj tako ljudje, ki so videli in imeli že več otrok kot jaz, jaz pa nekaj jamram. Imam pomoč v obliki moža in drugih sorodnikov. In jaz sem kljub temu ves čas utrujena, pogosto nataknjena in celo  jezna na to angelsko bitje. Kaj je vendar narobe z mano? Ko tako razmišljam, se sprašujem, kako se z življenjem spopadajo samohranilke, ki imajo povrhu še bolnega otroka, če se še jaz včasih komaj. Tadej pravi, da "najprej en dan, potem pa še en dan".

2. Starševstvo je najstrožji test

Test pred čisto vsemi, najprej pred ginekologinjo, pa babico, pred starši, ki "niso delali napak" in moževimi starši, ki se bojijo, kakšne napake bosta delala, pred sosedi, ki predobro slišijo, pred pediatri, ki zmerijo celo, koliko mleka spije dojenček, test pred samim sabo - kaj sploh lahko prenesem, in najhuje, test pred tem nebogljenim, docela odvisnim in doživljenjsko strogim ocenjevalcem s puhasto glavico.

3. Čas - kaj je to?

To je sicer ena zlajnana reč, saj v vsaki nadaljevanki vidiš starše, ki "ne morejo niti pod tuš" zaradi novorojenčka. Mislila sem si, da sem pametnejša, jaz bom pa že imela čas za vse, kar sem prej počela, pa seveda tudi za otroka. Hmja. Če vam pravijo, da časa ne bo, verjemite, da ga ne bo. Moj prosti čas je posvečen kuhanju, pospravljanju in vzdrževanju osebne higiene, časovni luksuz je pa, da preberem maile in kak blog, če zanemarim kaj od prej naštetega, pa celo pogledam kak film ali preberem knjigo. Ampak tuš pa ni problem, sploh z novorojenčkom ne, ker ga lahko vtakneš v ležalnik in odneseš s sabo v kopalnico, poslušat šumenje vode:)

4. Prijatelji se zamenjajo

To sem slišala pred Lilinim rojstvom, a nisem verjela, ker se mi je zdelo trapasto - jaz bi se gotovo družila s starimi prijateljicami, ko bi dobile otroke, logično! No, lahko rečem, da se je moj prijateljski krog točno na dan Lilinega rojstva prepolovil ... Od prijateljev, ki nimajo otrok, je ostalo le nekaj takih, ki so že prej preživljali čas s podružinjenimi prijatelji in nas, družinice, zato niso imeli za nekaj kužnega. Zanimivo se mi zdi, kako so ljudje brez otrok absolutno nezmožni razumeti, da se je z dojenčkom prilagajati njim hudičevo težko. Dojenček namreč ne more iti pol ure kasneje spat, ker bi oni šli na kavo ravno takrat. Tudi ne razumejo, da ne moreš vlečt otroka po nakupovalnem centru, ko razsaja gripa in da nekajtedenskega dojenčka pač ne boš pustil z varuško in šel v kino. Saj jim ne zamerim, ker je bilo tudi meni veliko tega povsem nepredstavljivega, zamerim pa ekstremom, ki te niso pripravljeni poslušati.

5. Starš ne postaneš čez noč

Seveda, na neki način postaneš starš čez noč, na papirju in po delovnih nalogah in prioritetah zagotovo. Tudi tisti močan občutek, da je nekdo odvisen od tebe in da ga nikakor ne smeš pustiti na cedilu, to vse zelo hitro pride. So pa druge stvari, ki se jih od staršev pričakuje (jih pričakuje družba in jih pričakujejo moji osebni visoki standardi), pa se ne zgodijo čez noč, ampak rabijo čas in trdo delo. Na primer potrpljenje, nesebičnost, fleksibilnost, (samo)disciplina, prava mera med skrbjo in skuliranostjo.

Pa še sto drugih stvari.