O glasu

Lila, pred nekaj meseci.

Če bi imela več časa, bi o otrocih in glasu lahko napisala res veliko, ampak tokrat bom kratka, ker moram delit eno ugotovitev z vami.

Da se otroci različno odzivajo na različne glasove, je jasno vsakemu, ki je z novorojenčkom prebil več kot le vljudnostni obisk. Odrasli, še posebej seveda starši, se hitro uglasimo in začnemo z dojenčkom govoriti s precej višjim glasom, tiho, spodbudno, igrivo ali tolažilno. Očarljivo je bilo opazovati spremembo v glasu nekega prijatelja; ko sta se z Lilo spoznala, se ga je kar ustrašila, saj je govoril z glasom, ki se je najinim starševskim ušesom zdel malone zadirčen, ko pa je čez nekaj mesecev sam postal očka, nas je že na vratih pričakal s povsem drugačnim, nežnim in toplim glasom.

Ampak.

Če ne prej, okoli otrokovega 15. meseca ugotoviš, da mili glasek ni vedno pravi glas. Pod vplivom Super Nanny (o kateri mimogrede še sploh nimam izoblikovanega mnenja) sem poskusila pri Lili brez kakih drugih disciplinskih ukrepov uporabiti strožji, resen in nizek glas. In veste kaj, deluje! Za zdaj deluje. ;)  Lili je sedaj jasno, da se ne igram, ko rečem, da česa ne sme ali da je čas za spanje, ampak mislim resno. Nič čudnega, da je očeta in strica ubogala že prej, jaz sem imela menda cuddly playful mommy glas:)