Vse mame so umetnice, filozofinje in zdravnice

Dolgo časa sem imela čudne zadržke pred tem, da bi preveč govorila ali pisala o svojem otroku. Zakaj? Ker se mi je zdelo, da drugi delajo bolj pomembne in zanimive stvari od mene. Stvari, ki so velike, resne in intelektualno stimulativne. Kot litetarni teoretičarki in dramaturginji se mi je marsikdaj zazdelo pisanje o majhnem bitju in najinem skupnem razvoju precelj banalno, na prvo žogo in navadno. Imela sem občutek, da bi morala razmišljati o velikih temah, pisati literarne kritike, kratke zgodbe in ustvarjati nove meje v umetnosti, da bi se lahko kosala v vrednosti z drugimi. 

Potem pa sem nekega dne ob pobiranju igrač in barvic, ki sem jih tistega dne pobrala že neštetokrat, ugotovila, da pravzaprav pomagam ustvarjati nekaj posebnega. Pomagam vzgajati in oblikovati človeka in zaradi tega delam zares pomembne stvari. Na primer: skrbim, da mu konjički in lego gospodi ne ležijo po tleh, ko gre popoldan spat. Vsak dan mu temeljito skrtačim zobe, ga učim umivati rokice po lulanju, stati na eni nogi in izgovarjati besede. Znam navadno lutko spremeniti v veselega škrata, ki mu razloži zakaj nekatere stvari bolijo in zakaj mu moram že tretjič danes potisniti plastično palčko v uho, da preverim vročino. Na vsak njegov "zakaj", se trudim najti dovolj pameten in njemu razumljiv "zato ker". Berem mu pravljice z različnimi glasovi in ure dolgo razlagam zgodbice o ljudeh s slikanic. Občudujem neprepoznavne črte, ki jih on imenuje ribice in race; se z njim vrtim v krogu in pretvarjam, da pleševa na Murijevi zabavi; mu navdušeno ploskam, ko poje pesmice katerih melodije sicer prepoznam, ampak še ne razumem zares besedila, ki si ga je izmislil zraven. Sem umetnica, pesnica, filozofinja, zdravnica in kaskaderka v očeh svojega otroka. In tako se tudi počutim. 

Povedano s sladko metaforiko - on je moja knjiga, ki jo pišem in moja velika tema o kateri razmišljam. Čeprav je moje življenje raznovrstno in je biti mama le ena od funkcij, ki jih opravljam v življenju, je biti prav njegova mama najlepše. In moje vsakodnevne naloge niso manj pomembne od drugih. Moje pravljice za lahko noč niso manj zanimive od sveže izdanega romana. In radost ter pristnost življenja, ki ju občutim ob tem, ko ga spoznavam s svetom in gledam rast, prekosa tudi največje strahove in dvome v meni. To je navsezadnje to, kar se večina velikih tem, filozofij in umetnosti trudi doseči. 

The hardest job in the world, is the best job in the world. 

m.