Svetovni dan otroka

Danes je mednarodni dan otroka in otrokovih pravic. V veliki meri gre za ozaveščanje in spodbujanje staršev, pravzaprav vseh odraslih, da (p)ostanemo še bolj pozorni na naše najmljaše, ki so ranljivi ter vedno in povsod potrebni naše pomoči, varnosti in vodenja. V idealnem svetu, bi si tako življenje, kot ga poskušamo nuditi našim otrokom, zaslužili prav vsi otroci tega sveta. Ampak dovolj smo že videli in vemo, da žal ni tako. Ravno zaradi tega so pomembni dnevi, kot je ta, da na novo prevrednotimo naše poglede na vzgojo, vrednote, medsebojne odnose in pomagamo svojim in drugim otrokom kolikor je v naših zmožnostih.

Sama sem se odločila, da današnji dan otroka namenim prvemu otroku, ki sem ga spoznala in tistemu, ki ga poznam najbolje od vseh - otroku v sebi. 

Moja zaprisega danes je, da si ne bom nikoli dovolila, da bi pozabila kako je biti otrok. To ne pomeni samo, da bom še naprej znala biti otročja in radoživa, ampak, da se bom poskušala čim večkrat spomniti na svoje otroštvo in podoživeti lepe, dobre in tudi manj lepe stvari, zato, da bom lažje razumela otroka, ki ga vzgajam.
Večkrat se bom poskušala opomniti kako je biti "mali" in fasciniran nad velikostjo sveta ali kako čudovito je biti neveden in brez kančka dvoma verjeti v pravljice in čudeže. Če ne bom pozabila tega, se bom še z večjim veseljem trudila ustvarjati sanjsko deželo za Jakoba in mu pomagala kravžljati domišljijo. 

Svojo notranjo malo Mojco pa bom poskušala poslušati tudi takrat, ko bo prišlo do nesoglasij, kaznovanja, pričakovanj, neodobravanja, kreganj in težkih besed. Ona bo že vedela kako se pogovarjati z otrokom pred sabo, kaj reči, da mu bo lažje in česa nikoli ne izgovoriti.

Tudi starši smo bili, niti ne tako dolgo časa nazaj, majhni in prav je, da tega ne pozabimo ter velikokrat vprašamo otroka v sebi kaj si misli o tem kako se kot odrasli obnašamo do svojih in drugih otrok.

m.

Foto: Mojca Ketiš Mavec