Mami se ne gre več

Nobena mama me ne more prepričati, da nikoli ne pride dan, ko ima vsega dovolj. Dovolj pobiranja razmetanih lego kock izpod najbolj prašnih delov kavča, kjer so za vse ostale člane družine (beri očete) izgubljeni za vedno. Dovolj čiščenja lepljive zmesi iz blata, peska in nečesa podobnega travi, z vsega, kar se otroci dotaknejo. Dovolj kreganja, da je čokolada slaba za zobe in obupanih vzdihov, ko takoj za tem vidiš, kako mu jo babice tlačijo v žepe. Dovolj vstajanja sredi noči in delanja soka, ker se zbujajo s paničnim krikom, kot da je od tega odvisno njihovo malo življenje in te potem hladnokrvno pošljejo nazaj, ker ta ni dovolj mrzel, topel, sladek, kisel, bel, oranžen in ga je zato treba narediti še enkrat. Dovolj prepričevanja, da samo s spodnjimi hlačami ne more iti v vrtec in da sandali, ki jih celo poletje ni hotel niti videti kaj šele obuti, niso primerni za deževno jesen. Dovolj delanja sendvičev, ki pristanejo v jogurtih, dovolj iskanja copatov, ki so skriti kdo ve kje (verjetno pod kavčem ob lego kockah in kroglicah iz gline, ki sta jih z očkom naredila samo zato, da se lahko z njimi obmetavata). Pride dan, ko bi dvignila roke od sebe, pustila, da naredi iz stanovanja bunker, da je posušene koščke kruha, ki jih je našel pod mizo, meče žogo v televizijo in tuli kot majhen kojot, če želi.

Naj. Danes ima mama počitek.

(I Quit! Lahko tudi zaplešem, če je treba (glej video))

m.

Vse mame so umetnice, filozofinje in zdravnice

Dolgo časa sem imela čudne zadržke pred tem, da bi preveč govorila ali pisala o svojem otroku. Zakaj? Ker se mi je zdelo, da drugi delajo bolj pomembne in zanimive stvari od mene. Stvari, ki so velike, resne in intelektualno stimulativne. Kot litetarni teoretičarki in dramaturginji se mi je marsikdaj zazdelo pisanje o majhnem bitju in najinem skupnem razvoju precelj banalno, na prvo žogo in navadno. Imela sem občutek, da bi morala razmišljati o velikih temah, pisati literarne kritike, kratke zgodbe in ustvarjati nove meje v umetnosti, da bi se lahko kosala v vrednosti z drugimi. 

Potem pa sem nekega dne ob pobiranju igrač in barvic, ki sem jih tistega dne pobrala že neštetokrat, ugotovila, da pravzaprav pomagam ustvarjati nekaj posebnega. Pomagam vzgajati in oblikovati človeka in zaradi tega delam zares pomembne stvari. Na primer: skrbim, da mu konjički in lego gospodi ne ležijo po tleh, ko gre popoldan spat. Vsak dan mu temeljito skrtačim zobe, ga učim umivati rokice po lulanju, stati na eni nogi in izgovarjati besede. Znam navadno lutko spremeniti v veselega škrata, ki mu razloži zakaj nekatere stvari bolijo in zakaj mu moram že tretjič danes potisniti plastično palčko v uho, da preverim vročino. Na vsak njegov "zakaj", se trudim najti dovolj pameten in njemu razumljiv "zato ker". Berem mu pravljice z različnimi glasovi in ure dolgo razlagam zgodbice o ljudeh s slikanic. Občudujem neprepoznavne črte, ki jih on imenuje ribice in race; se z njim vrtim v krogu in pretvarjam, da pleševa na Murijevi zabavi; mu navdušeno ploskam, ko poje pesmice katerih melodije sicer prepoznam, ampak še ne razumem zares besedila, ki si ga je izmislil zraven. Sem umetnica, pesnica, filozofinja, zdravnica in kaskaderka v očeh svojega otroka. In tako se tudi počutim. 

Povedano s sladko metaforiko - on je moja knjiga, ki jo pišem in moja velika tema o kateri razmišljam. Čeprav je moje življenje raznovrstno in je biti mama le ena od funkcij, ki jih opravljam v življenju, je biti prav njegova mama najlepše. In moje vsakodnevne naloge niso manj pomembne od drugih. Moje pravljice za lahko noč niso manj zanimive od sveže izdanega romana. In radost ter pristnost življenja, ki ju občutim ob tem, ko ga spoznavam s svetom in gledam rast, prekosa tudi največje strahove in dvome v meni. To je navsezadnje to, kar se večina velikih tem, filozofij in umetnosti trudi doseči. 

The hardest job in the world, is the best job in the world. 

m. 

O glasu

Lila, pred nekaj meseci.

Če bi imela več časa, bi o otrocih in glasu lahko napisala res veliko, ampak tokrat bom kratka, ker moram delit eno ugotovitev z vami.

Da se otroci različno odzivajo na različne glasove, je jasno vsakemu, ki je z novorojenčkom prebil več kot le vljudnostni obisk. Odrasli, še posebej seveda starši, se hitro uglasimo in začnemo z dojenčkom govoriti s precej višjim glasom, tiho, spodbudno, igrivo ali tolažilno. Očarljivo je bilo opazovati spremembo v glasu nekega prijatelja; ko sta se z Lilo spoznala, se ga je kar ustrašila, saj je govoril z glasom, ki se je najinim starševskim ušesom zdel malone zadirčen, ko pa je čez nekaj mesecev sam postal očka, nas je že na vratih pričakal s povsem drugačnim, nežnim in toplim glasom.

Ampak.

Če ne prej, okoli otrokovega 15. meseca ugotoviš, da mili glasek ni vedno pravi glas. Pod vplivom Super Nanny (o kateri mimogrede še sploh nimam izoblikovanega mnenja) sem poskusila pri Lili brez kakih drugih disciplinskih ukrepov uporabiti strožji, resen in nizek glas. In veste kaj, deluje! Za zdaj deluje. ;)  Lili je sedaj jasno, da se ne igram, ko rečem, da česa ne sme ali da je čas za spanje, ampak mislim resno. Nič čudnega, da je očeta in strica ubogala že prej, jaz sem imela menda cuddly playful mommy glas:)