Nekaj stvari, ki bi jih morala vedeti o starševstvu, pa jih nisem

Ko berem bloge in forume, se zdi, da je z dojenčki in malčki ena sama radost, problemi pa zelo redki in zelo konkretni: noče jesti, slabo spi, bolan je. No, če niste starši, vam moram povedat, da ni tako. Vsaj ne za vse, kaj pa vem, mogoče pa za večino je tako, kot pišem zgoraj.

1. Včasih je težko, pa ne veš, zakaj

Večkrat si mislim, kako nehvaležna sem, imam čudovitega otroka, ki je povrhu še zelo priden, vsaj tako ljudje, ki so videli in imeli že več otrok kot jaz, jaz pa nekaj jamram. Imam pomoč v obliki moža in drugih sorodnikov. In jaz sem kljub temu ves čas utrujena, pogosto nataknjena in celo  jezna na to angelsko bitje. Kaj je vendar narobe z mano? Ko tako razmišljam, se sprašujem, kako se z življenjem spopadajo samohranilke, ki imajo povrhu še bolnega otroka, če se še jaz včasih komaj. Tadej pravi, da "najprej en dan, potem pa še en dan".

2. Starševstvo je najstrožji test

Test pred čisto vsemi, najprej pred ginekologinjo, pa babico, pred starši, ki "niso delali napak" in moževimi starši, ki se bojijo, kakšne napake bosta delala, pred sosedi, ki predobro slišijo, pred pediatri, ki zmerijo celo, koliko mleka spije dojenček, test pred samim sabo - kaj sploh lahko prenesem, in najhuje, test pred tem nebogljenim, docela odvisnim in doživljenjsko strogim ocenjevalcem s puhasto glavico.

3. Čas - kaj je to?

To je sicer ena zlajnana reč, saj v vsaki nadaljevanki vidiš starše, ki "ne morejo niti pod tuš" zaradi novorojenčka. Mislila sem si, da sem pametnejša, jaz bom pa že imela čas za vse, kar sem prej počela, pa seveda tudi za otroka. Hmja. Če vam pravijo, da časa ne bo, verjemite, da ga ne bo. Moj prosti čas je posvečen kuhanju, pospravljanju in vzdrževanju osebne higiene, časovni luksuz je pa, da preberem maile in kak blog, če zanemarim kaj od prej naštetega, pa celo pogledam kak film ali preberem knjigo. Ampak tuš pa ni problem, sploh z novorojenčkom ne, ker ga lahko vtakneš v ležalnik in odneseš s sabo v kopalnico, poslušat šumenje vode:)

4. Prijatelji se zamenjajo

To sem slišala pred Lilinim rojstvom, a nisem verjela, ker se mi je zdelo trapasto - jaz bi se gotovo družila s starimi prijateljicami, ko bi dobile otroke, logično! No, lahko rečem, da se je moj prijateljski krog točno na dan Lilinega rojstva prepolovil ... Od prijateljev, ki nimajo otrok, je ostalo le nekaj takih, ki so že prej preživljali čas s podružinjenimi prijatelji in nas, družinice, zato niso imeli za nekaj kužnega. Zanimivo se mi zdi, kako so ljudje brez otrok absolutno nezmožni razumeti, da se je z dojenčkom prilagajati njim hudičevo težko. Dojenček namreč ne more iti pol ure kasneje spat, ker bi oni šli na kavo ravno takrat. Tudi ne razumejo, da ne moreš vlečt otroka po nakupovalnem centru, ko razsaja gripa in da nekajtedenskega dojenčka pač ne boš pustil z varuško in šel v kino. Saj jim ne zamerim, ker je bilo tudi meni veliko tega povsem nepredstavljivega, zamerim pa ekstremom, ki te niso pripravljeni poslušati.

5. Starš ne postaneš čez noč

Seveda, na neki način postaneš starš čez noč, na papirju in po delovnih nalogah in prioritetah zagotovo. Tudi tisti močan občutek, da je nekdo odvisen od tebe in da ga nikakor ne smeš pustiti na cedilu, to vse zelo hitro pride. So pa druge stvari, ki se jih od staršev pričakuje (jih pričakuje družba in jih pričakujejo moji osebni visoki standardi), pa se ne zgodijo čez noč, ampak rabijo čas in trdo delo. Na primer potrpljenje, nesebičnost, fleksibilnost, (samo)disciplina, prava mera med skrbjo in skuliranostjo.

Pa še sto drugih stvari.

Lila

Lila se je rodila še lepša, kot sem si jo predstavljala. Najbrž tudi zato, ker nisem imela v glavi nekajmesečnih dojenčkov iz reklame, ampak prave novorojenčke. Še bolj pa zato, ker je bila moja, čisto moja in Tadejeva, najin mali človek. Mogoče pa je bila tudi objektivno lep novorojenček;) 

Ko sem razmišljala o rastočem bitjecu v sebi, sem vedela, da je Lila (že v trebuhu je imela ime) utelešenje ljubezni. In to mislim dobesedno. Nastala je iz ljubezni, zaradi ljubezni, ljubezen dveh se je utelesila v eno novo entiteto, to je torej utelešena ljubezen. Ja, tako je to. 

"Boy, oh Boy"

Nekaj časa nazaj sem naletela na članek z naslovom 20 things nobody told us about raising a boy.
Po komaj dveh letih, odkar poznam svojega sina, se je veliko napisanega izkazalo za še kako resnično. Res te nihče ne more pripraviti na male velike dogodivščine, na katerih bodo fantki veliki pomorščaki, ki jezdijo škatle, skrivajo lego kocke v tvoje čevlje in skačejo po lužah, travi, betonu, pesku, mivki, vejah, knjigah, oblekah, čevljih, smeteh, barvicah in novoletnih okraskih. Nikoli ne veš kdaj te bo mali dinozaver ugriznil v tazadnjo ali se spremenil v ribo, ki pljuva vodo iz banje. A vem, da tega ne dela zato, ker ni lepo vzgojen, ampak ravno zaradi tega, ker je vzgojen ob knjigah, zgodbicah ter igranju in se njegova domišljija razvija kot metuljček iz bube. Pravzaprav jih je na tisoče - malih, frfotajočih, glasnih, nasmejanih in nepredvidljivih metuljčkov, ki kar letijo iz njegovih oči.

Torej, moj seznam petih Stvari, ki vam jih nihče ni povedal o tem, kako je imeti fantka:

1. Glasni so, klepetavi in znajo oponašati vse. In ko rečem vse, mislim vse. Na primer: pralni stroj, sesalec ali motor, ki drvi po cesti. Jakob natanko ve kako se oglašajo opice, tigri, medvedi, muce, ptički ali konji, a ne samo to. Ve tudi kako se oglašajo delfini, kamele, hrčki, žirafe in ribe. Iz sebe znajo spustiti glasove za katere ne boste verjeli, da so njihovi. Nizke in hrapave ali visoke in cvileče - in to ob katerikoli uri. Ko začnejo še govoriti, se oglašanje sploh ne neha. Zgodaj zjutraj, ko zaklepamo vrata, da bi se odpravili v vrtec, on teka po hodniku in se glasno pogovarja sam s sabo. Ali klasika - zvečer v postelji, namesto, da bi spal, si poje. Fantki so pravi mali leteči in govoreči hrošči.

2. Nimate pretirane simpatije do avtomobilov? Vas kolesa, traktorji in bagerji pustijo hladne? Ne za dolgo. Ena od stvari, ki je nekako že splošno znana, je tudi ta, da moške/fante osrečuje vse, kar je na kolesih in dela hrup. Ker nisem ena od tistih tradicionalnih mamic, sem (silly me) predvidevala, da to morda ne drži zmeraj in da pri pestri ponudbi igrač danes ni več nujno res, da se fantki najraje igrajo z avtki. Ja, pa se! Z avtki iz lego kock, z avti iz kinder jajčk, z avtki, ki jih potegneš nazaj in drvijo sami, z avtki iz katerih lahko ustvariš še letalo ... In potem so tukaj še avtobusi - uhja, dvakrat večji avto! In vlaki, ki so sploh neverjetno fascinantni ter bagerji vseh oblik in bolj umazani so, boljše je. Naše stanovanje se je spremenilo v garažo. Povsod so. Povsod.

3. Naslednjo stvar verjetno delajo bolj ali manj vsi majhni otroci, a ker izhajam iz lastnih izkušenj, bom tudi to dodala na moj seznam. Hrana. Moj otrok je eden tistih malčkov, ki teoretično jedo vse. Pravim, teoretično. Na krožniku hoče imeti natanko to, kar imam jaz ali očka. Treba je zadevo posoliti, popoprati, dodati kisa, olja in še malo kečapa - seveda delamo vse to imaginarno. In še to - ko začnejo ugotavljati kaj imajo radi, je ponavadi le majhen korak, do tega, da sami ustvarijo svojo jed. Klobasica v jogurtu - priljubljena večerja. Kruh zmečkan v krompir, - voila. V juho pa ponavadi leti vse, kar je pri roki. Bon apetit!

4. Dečki obožujejo akcijo: igranje nogometa, dirkanje po vrtu gor in dol in skakanje s kavča. Pri tem so jim ljubši očki, ki se jim delno uresničuje tiha želja, ko lahko svoje sinove učijo streljanja na gol, metanja karkoli-najdejo-na-tleh in izdelovanja najboljšega bunkerja pred navideznimi zmaji. Pri nas se večkrat igramo skrivalnice in pri tem je moški del družine veliko bolj izviren. Nazadnje sem ju našla v omari, kjer sta tiho čepela v pol temi in čakala, da se odprejo vrata, da bosta lahko napadla svoj plen. Ja. Živeti z dvema moškima je izziv in ni nikoli dolgočas. Če pa ju slučajno grdo pogledam, ker sta že n-krat potegnila blazino iz kavča, se usedeta na tla in ... jah, lahko bi uganili - potiskata avtomobilčke po hodniku.

5. Lahko se zgodi, da vaš tamali ne bo zmeraj tak, kot si boste želeli. Ne bo vedno priden in, roko na srce, zelo malo kdaj bo ostal čist. Prvi dve leti bo večkrat razbijal s kockami, kot pa jih sestavljal. Ko ga boste posadili, da bi kaj narisal, bo počečkal ves list, z mizo vred. Prišel bo dan, ko ne bo maral obleči tistih hlač, ki jih boste želeli vi, pa če mu boste še desetkrat rekli, da so nove in da s strganimi hlačami ne more iti na obisk. Pa bo verjetno šel. Z raztrganimi hlačami, zmečkano majico, nepočesan in s posušenim smrkljem okrog noska. Pa kaj zato! Saj, ko bo čas za spanje in bo utrujen, se bo tesno oprijel vaše roke in položil svojo razmršeno glavico na vašo ramo. Takrat bo še vedno, čisto majčkeno, dišal po dojenčku, ki ga poznate, a še bolj po fantku, ki bo postal.    
(In po marmeladi v laseh)

m.

Jakob

V trenutku, ko se je rodil moj sin, se ni rodilo samo eno novo življenje, ampak kar dve. Postala sem mama. To je na nek način obrnilo vse druge stvari v mojem življenju na glavo ali jih spremenilo v mojih očeh. Ne, nisem ene od tistih mam, ki se pogovarjajo samo o svojem malem in njegovem razvoju. Sem še vedno ženska s svojimi prijatelji, svojim način razmišljanja in svetom, ki je prepleten z umetnostjo, knjigami, glasbo, dopoldanskimi kavami, polno glavo zamisli in ljubezenskim življenjem. Še vedno balansiram med različnimi vlogami, ki jih pridobivam. A vsakdo, ki ima otroka ve, da je od tistega trenutka, ko prvič vidiš svojega otroka, v tebi nastal nov svet, ki ga ne moreš nikoli zapustiti. Ne greš nikamor in ničesar več ne narediš  brez tiste male kepice v tebi, ki mora biti prepričana, da je z njim vse v redu.

Ko je bil še v trebuhu sem si predstavljala kaj vse mu bom pokazala in kaj vse ga bom naučila. A v resnici on vsak dan uči mene. Sproti sestavljava dva svetova in vsak dan malo drugače spoznavava kdo sva in kaj vse že znava. In, če me je spremenil, je to zato, ker je iskren, bolj kot si upam biti jaz in pogumen, ne da bi razmišljal o pomeni teh velikih besed.

Jakob. V grščini in hebrejščini pomeni - »on, ki sledi za kom«. V resnici se mi zdi, da je obratno. Da jaz sledim njemu. (In glede na to kako razigran in navihan fant je, ga je včasih kar težko dohajati). 

m.