Mami se ne gre več

Nobena mama me ne more prepričati, da nikoli ne pride dan, ko ima vsega dovolj. Dovolj pobiranja razmetanih lego kock izpod najbolj prašnih delov kavča, kjer so za vse ostale člane družine (beri očete) izgubljeni za vedno. Dovolj čiščenja lepljive zmesi iz blata, peska in nečesa podobnega travi, z vsega, kar se otroci dotaknejo. Dovolj kreganja, da je čokolada slaba za zobe in obupanih vzdihov, ko takoj za tem vidiš, kako mu jo babice tlačijo v žepe. Dovolj vstajanja sredi noči in delanja soka, ker se zbujajo s paničnim krikom, kot da je od tega odvisno njihovo malo življenje in te potem hladnokrvno pošljejo nazaj, ker ta ni dovolj mrzel, topel, sladek, kisel, bel, oranžen in ga je zato treba narediti še enkrat. Dovolj prepričevanja, da samo s spodnjimi hlačami ne more iti v vrtec in da sandali, ki jih celo poletje ni hotel niti videti kaj šele obuti, niso primerni za deževno jesen. Dovolj delanja sendvičev, ki pristanejo v jogurtih, dovolj iskanja copatov, ki so skriti kdo ve kje (verjetno pod kavčem ob lego kockah in kroglicah iz gline, ki sta jih z očkom naredila samo zato, da se lahko z njimi obmetavata). Pride dan, ko bi dvignila roke od sebe, pustila, da naredi iz stanovanja bunker, da je posušene koščke kruha, ki jih je našel pod mizo, meče žogo v televizijo in tuli kot majhen kojot, če želi.

Naj. Danes ima mama počitek.

(I Quit! Lahko tudi zaplešem, če je treba (glej video))

m.

Vse mame so umetnice, filozofinje in zdravnice

Dolgo časa sem imela čudne zadržke pred tem, da bi preveč govorila ali pisala o svojem otroku. Zakaj? Ker se mi je zdelo, da drugi delajo bolj pomembne in zanimive stvari od mene. Stvari, ki so velike, resne in intelektualno stimulativne. Kot litetarni teoretičarki in dramaturginji se mi je marsikdaj zazdelo pisanje o majhnem bitju in najinem skupnem razvoju precelj banalno, na prvo žogo in navadno. Imela sem občutek, da bi morala razmišljati o velikih temah, pisati literarne kritike, kratke zgodbe in ustvarjati nove meje v umetnosti, da bi se lahko kosala v vrednosti z drugimi. 

Potem pa sem nekega dne ob pobiranju igrač in barvic, ki sem jih tistega dne pobrala že neštetokrat, ugotovila, da pravzaprav pomagam ustvarjati nekaj posebnega. Pomagam vzgajati in oblikovati človeka in zaradi tega delam zares pomembne stvari. Na primer: skrbim, da mu konjički in lego gospodi ne ležijo po tleh, ko gre popoldan spat. Vsak dan mu temeljito skrtačim zobe, ga učim umivati rokice po lulanju, stati na eni nogi in izgovarjati besede. Znam navadno lutko spremeniti v veselega škrata, ki mu razloži zakaj nekatere stvari bolijo in zakaj mu moram že tretjič danes potisniti plastično palčko v uho, da preverim vročino. Na vsak njegov "zakaj", se trudim najti dovolj pameten in njemu razumljiv "zato ker". Berem mu pravljice z različnimi glasovi in ure dolgo razlagam zgodbice o ljudeh s slikanic. Občudujem neprepoznavne črte, ki jih on imenuje ribice in race; se z njim vrtim v krogu in pretvarjam, da pleševa na Murijevi zabavi; mu navdušeno ploskam, ko poje pesmice katerih melodije sicer prepoznam, ampak še ne razumem zares besedila, ki si ga je izmislil zraven. Sem umetnica, pesnica, filozofinja, zdravnica in kaskaderka v očeh svojega otroka. In tako se tudi počutim. 

Povedano s sladko metaforiko - on je moja knjiga, ki jo pišem in moja velika tema o kateri razmišljam. Čeprav je moje življenje raznovrstno in je biti mama le ena od funkcij, ki jih opravljam v življenju, je biti prav njegova mama najlepše. In moje vsakodnevne naloge niso manj pomembne od drugih. Moje pravljice za lahko noč niso manj zanimive od sveže izdanega romana. In radost ter pristnost življenja, ki ju občutim ob tem, ko ga spoznavam s svetom in gledam rast, prekosa tudi največje strahove in dvome v meni. To je navsezadnje to, kar se večina velikih tem, filozofij in umetnosti trudi doseči. 

The hardest job in the world, is the best job in the world. 

m. 

Nekaj stvari, ki bi jih morala vedeti o starševstvu, pa jih nisem

Ko berem bloge in forume, se zdi, da je z dojenčki in malčki ena sama radost, problemi pa zelo redki in zelo konkretni: noče jesti, slabo spi, bolan je. No, če niste starši, vam moram povedat, da ni tako. Vsaj ne za vse, kaj pa vem, mogoče pa za večino je tako, kot pišem zgoraj.

1. Včasih je težko, pa ne veš, zakaj

Večkrat si mislim, kako nehvaležna sem, imam čudovitega otroka, ki je povrhu še zelo priden, vsaj tako ljudje, ki so videli in imeli že več otrok kot jaz, jaz pa nekaj jamram. Imam pomoč v obliki moža in drugih sorodnikov. In jaz sem kljub temu ves čas utrujena, pogosto nataknjena in celo  jezna na to angelsko bitje. Kaj je vendar narobe z mano? Ko tako razmišljam, se sprašujem, kako se z življenjem spopadajo samohranilke, ki imajo povrhu še bolnega otroka, če se še jaz včasih komaj. Tadej pravi, da "najprej en dan, potem pa še en dan".

2. Starševstvo je najstrožji test

Test pred čisto vsemi, najprej pred ginekologinjo, pa babico, pred starši, ki "niso delali napak" in moževimi starši, ki se bojijo, kakšne napake bosta delala, pred sosedi, ki predobro slišijo, pred pediatri, ki zmerijo celo, koliko mleka spije dojenček, test pred samim sabo - kaj sploh lahko prenesem, in najhuje, test pred tem nebogljenim, docela odvisnim in doživljenjsko strogim ocenjevalcem s puhasto glavico.

3. Čas - kaj je to?

To je sicer ena zlajnana reč, saj v vsaki nadaljevanki vidiš starše, ki "ne morejo niti pod tuš" zaradi novorojenčka. Mislila sem si, da sem pametnejša, jaz bom pa že imela čas za vse, kar sem prej počela, pa seveda tudi za otroka. Hmja. Če vam pravijo, da časa ne bo, verjemite, da ga ne bo. Moj prosti čas je posvečen kuhanju, pospravljanju in vzdrževanju osebne higiene, časovni luksuz je pa, da preberem maile in kak blog, če zanemarim kaj od prej naštetega, pa celo pogledam kak film ali preberem knjigo. Ampak tuš pa ni problem, sploh z novorojenčkom ne, ker ga lahko vtakneš v ležalnik in odneseš s sabo v kopalnico, poslušat šumenje vode:)

4. Prijatelji se zamenjajo

To sem slišala pred Lilinim rojstvom, a nisem verjela, ker se mi je zdelo trapasto - jaz bi se gotovo družila s starimi prijateljicami, ko bi dobile otroke, logično! No, lahko rečem, da se je moj prijateljski krog točno na dan Lilinega rojstva prepolovil ... Od prijateljev, ki nimajo otrok, je ostalo le nekaj takih, ki so že prej preživljali čas s podružinjenimi prijatelji in nas, družinice, zato niso imeli za nekaj kužnega. Zanimivo se mi zdi, kako so ljudje brez otrok absolutno nezmožni razumeti, da se je z dojenčkom prilagajati njim hudičevo težko. Dojenček namreč ne more iti pol ure kasneje spat, ker bi oni šli na kavo ravno takrat. Tudi ne razumejo, da ne moreš vlečt otroka po nakupovalnem centru, ko razsaja gripa in da nekajtedenskega dojenčka pač ne boš pustil z varuško in šel v kino. Saj jim ne zamerim, ker je bilo tudi meni veliko tega povsem nepredstavljivega, zamerim pa ekstremom, ki te niso pripravljeni poslušati.

5. Starš ne postaneš čez noč

Seveda, na neki način postaneš starš čez noč, na papirju in po delovnih nalogah in prioritetah zagotovo. Tudi tisti močan občutek, da je nekdo odvisen od tebe in da ga nikakor ne smeš pustiti na cedilu, to vse zelo hitro pride. So pa druge stvari, ki se jih od staršev pričakuje (jih pričakuje družba in jih pričakujejo moji osebni visoki standardi), pa se ne zgodijo čez noč, ampak rabijo čas in trdo delo. Na primer potrpljenje, nesebičnost, fleksibilnost, (samo)disciplina, prava mera med skrbjo in skuliranostjo.

Pa še sto drugih stvari.