Darila za otroke - podprimo slovenske ustvarjalce!

Foto: http://www.nalina.si/

Morda ste že naleteli na kakšno pobudo, naj darila (tudi) letos kupujemo lokalno in ustvarjalno, torej od ustvarjalcev, rokodelcev itd. iz našega okolja. Tako darilo je unikatno, socialno in ekološko odgovorno in nepozabno za vse.

Meni je pobuda vsekakor všeč, zato sem tukaj zbrala nekaj ustvarjalk, ki izdelujejo igrače in oblačilca za otroke. Izbira je pestra, prepričana sem, da boste med temi luštnimi rečmi našli tudi kaj za svoje malčke! Upam le, da ni že vse razprodano:)

Nalina izdeluje prečudovite waldorfske punčke (glej zgoraj), pa škrate in vile in vse, kar je ljubko in dobro in sploh. Iz naravnih materialov, seveda. Če vam ne utegne narediti punčke (ali fantka, škrata...) do Božiča, si jo vseeno naročite - za waldorfsko punčko ni nikoli prepozno.

Valentina Vovk iz Studia 13 je avtorica najbolj posrečenih in objemalnih mačk, kar si jih lahko zamislite. Kolikor vem, so muce na voljo v trgovini Ika v Ljubljani, pa še marsikje, za več informacij pa raje pobarajte kar Valentino, morda najbolje na Facebooku.

Foto: Valentina Vovk

Očarljive oblačke, girlande in še kakšne luškane drobnarije za popestritev otroške sobice lahko najdete pri fini Martini pod znamko Fino fino. Lahko pa z njimi zasujete sebe (ali si pripnete broško, nadenete obroček za lase in še kaj...).

Če potrebujete še kakšno prikupno zadevico za na steno otroške (ali vaše, hehe) sobe, se oglasite pri Okvirčku. Manja je eno tako toplo in prisrčno bitje, sklepam po FB in njenem ustvarjanju, da bo gotovo prinesla nekaj svoje topline tudi k vam skozi svojo slikico.

Foto: Okvirček.

Pravljične slikice Mojce Fo skoraj gotovo že poznate. Toplo priporočam nakup, za podrobnosti  pa jo seveda povprašajte na njeni FB strani. Da ne pozabim, Mojca vsako leto naredi tudi koledarček! (Iz katerega lahko slikice izrežeš in nalepiš na steno, če si ne moreš privoščiti kaj več, recimo).

Popestrene ali personalizirane oblekice lahko najdete pri Bubamaci. Da ne govorimo o najbolj luškanih slinčkih, rutka in šalih s prisrčnimi živalskimi ali domišljijskimi motivi!

Foto: Bubamaca.

Funchi je ime za mogoče najlepše pletenine za tamaučke. Ampak res! Duhovite, čudovite, nežne ... In predstavljene s krasnimi fotkami, ljubkih dojenčkov, da bi jih človek gledal že zaradi tega.

Foto: Funchi.

Anita Česnik Mažgon prav tako lepo lepo kvačka, poleg tega pa je začela izdelovati še preproste in simpatične tablice z imeni - kot nalašč za vrata otroške sobe.

Če se spomnite še katerega ustvarjalca, ki sem ga jaz tukaj izpustila, pa si vsekakor zasluži biti na seznamu, prosim predlagajte!

Kje boste pa vi letos kupili darilca za malčke v vašem življenju? ;)

Svetovni dan otroka

Danes je mednarodni dan otroka in otrokovih pravic. V veliki meri gre za ozaveščanje in spodbujanje staršev, pravzaprav vseh odraslih, da (p)ostanemo še bolj pozorni na naše najmljaše, ki so ranljivi ter vedno in povsod potrebni naše pomoči, varnosti in vodenja. V idealnem svetu, bi si tako življenje, kot ga poskušamo nuditi našim otrokom, zaslužili prav vsi otroci tega sveta. Ampak dovolj smo že videli in vemo, da žal ni tako. Ravno zaradi tega so pomembni dnevi, kot je ta, da na novo prevrednotimo naše poglede na vzgojo, vrednote, medsebojne odnose in pomagamo svojim in drugim otrokom kolikor je v naših zmožnostih.

Sama sem se odločila, da današnji dan otroka namenim prvemu otroku, ki sem ga spoznala in tistemu, ki ga poznam najbolje od vseh - otroku v sebi. 

Moja zaprisega danes je, da si ne bom nikoli dovolila, da bi pozabila kako je biti otrok. To ne pomeni samo, da bom še naprej znala biti otročja in radoživa, ampak, da se bom poskušala čim večkrat spomniti na svoje otroštvo in podoživeti lepe, dobre in tudi manj lepe stvari, zato, da bom lažje razumela otroka, ki ga vzgajam.
Večkrat se bom poskušala opomniti kako je biti "mali" in fasciniran nad velikostjo sveta ali kako čudovito je biti neveden in brez kančka dvoma verjeti v pravljice in čudeže. Če ne bom pozabila tega, se bom še z večjim veseljem trudila ustvarjati sanjsko deželo za Jakoba in mu pomagala kravžljati domišljijo. 

Svojo notranjo malo Mojco pa bom poskušala poslušati tudi takrat, ko bo prišlo do nesoglasij, kaznovanja, pričakovanj, neodobravanja, kreganj in težkih besed. Ona bo že vedela kako se pogovarjati z otrokom pred sabo, kaj reči, da mu bo lažje in česa nikoli ne izgovoriti.

Tudi starši smo bili, niti ne tako dolgo časa nazaj, majhni in prav je, da tega ne pozabimo ter velikokrat vprašamo otroka v sebi kaj si misli o tem kako se kot odrasli obnašamo do svojih in drugih otrok.

m.

Foto: Mojca Ketiš Mavec

Zakaj je fino imeti otroke

Pardon za fotko. Nimam časa za Photoshop. Brcam listje.

Starši radi jamramo, in res si večkrat zapojem tisto vrstico od Coldplay, saj veste "nobody said it was easy ... no one ever said it would be this hard", je pa biti starš tudi ena najlepših izkušenj najlepša izkušnja v življenju.

1. Lahko imaš razmetano stanovanje

Res, to ni noben problem, kjer tebi ne uspe, uspe razmetati otrokom, za pospravljanje pa si nočeš vzeti časa, ker je bolj fino brcati listje z otrokom. In če kdo pride na obisk (npr. mama ali tašča, ahem) se lahko vedno izgovarjaš na tole pesmico Children Live Here, ki ste jo najbrž že videli na FB).

2. Lahko kupuješ luštne cunjice ...

 ... in si pri tem videti kot odgovorna mama (ali oče, samo v tem primeru mogoče malo manj uživaš. Ali pač, očetje?). Na primer tele, če imaš seveda keš. Ali tele. Ali tele ...

3. Lahko se igraš interior designerja

 ... in zgledaš totalno kul. Vsaj v očeh svojega otroka. Vsaj do 5 leta. Vsaj mislim. (Po resnici povedano, ne vem natančno, še nismo tako daleč, pravzaprav smo še kar v isti sobi, ampak imam velike plane. Sklepam na podlagi Lilinega kotička, ki sem ji ga uredila, in ga je opazovala z zanimanjem. Znanstvena metoda.)

4. Lahko se igraš.

Lahko tacaš po lužah, mečkaš plastelin, plešeš trapaste plese, oponašaš živali ... in nihče te ne bo poslal na pregled k specialistu, ampak se ti bo kvečjemu pridružil! P.S.: Ne pozabi imeti otroka ob sebi, ko počneš zgoraj našteto.

5. Vedno imaš pri roki fotomodel

No, mogoče ni ravno pri roki, ker se podi vsepovsod, mogoče ni najbolj navdušen nad tem, da ga slikaš ali pa hoče ves čas gledati v displej fotoaparata ... vseeno pa lahko malega fotomodela ujameš recimo pri igri v peskovniku. In fotke so vedno tako očarljive! Samo zaradi modela, jasno.

6. Kar se mora ni težko. Kar je težko, je vredno.

Vsaka preizkušnja, vsaka težka stvar, te z otrokom zbliža. In če po neprespani noči vstaneš ob 5h, mala ti sedi na trebuhu in te potiska nazaj v posteljo, pri čemer se smeji, kot da je to nekaj najbolj zabavnega na svetu ... se lahko samo smejiš z njo ... in vstaneš dobre volje.

Kul mame

Eden najbolj človeških trenutkov (in mogoče moj najljubši) v seriji How I Met Your Mother je, ko Lilly nedolgo potem, ko je postala mama, potoži Marshallu, da se ji ne bo nič več zanimivega zgodilo. Marshall jo seveda, kot idealen mož, kakršen je, tolaži z znano puhlico, da najboljše šele pride. In tu ona reč nekaj, kar preganja tudi mene: "Kaj, če je sedaj tisti trenutek, ko to neha biti res?" (parafraziram po spominu) Na njuno srečo (in srečo gledalcev;)) se izkaže, da je Lillyin strah odveč.

Zakaj je to eden mojih najljubših trenutkov 9 sezon trajajoče serije? Ker je eden redkih občutkov,  katerim se lahko v resnici identificiram. Dokler nimaš otrok, ti ni treba zares biti odrasel, in biti odrasel ni posebej cenjena reč, pravzaprav nanjo vsi od popkulture do self help knjig gledajo kot na nekaj dolgočasnega. Zanimive stvari se ti lahko dogajajo do poroke, približno, ali do prvorojenca, potem se zanimive stvari začnejo dogajati ... no, prvorojencu:)

Ideja, da je zanimivega življenja konec mi,kot si lahko mislite, ni bila najbolj všeč, pa še sedaj je nisem čisto premagala. Zato sem zelo zadovoljna, ko naletim na kako kul mamo, ki definitivno ima še vedno zanimivo življenje.

Kul mama #1: Julie B. Montgomery

Foto z gugla.

Slikarka, ki s svojim sinom Henryjem živi v hipijevski prikolici+uti, na kmetiji, kjer pridelujejo tropsko sadje - živita praktično v sadovnjaku.

Julie je podoba kulske, svobodne mame, in dom, ki ga je ustvarila, to zlo slikovito odraža - veliko blaga, blazin, podarjeno/najdeno/poceni kupljeno pohištvo, in seveda slike.

Kolikor sem uspela razbrati, je samohranilka, ponosna, da je sina vzgojila sama, celo brez pomoči vrtca. Pravi, da je za njiju razkošje čas, ki ga preživita skupaj. In polna skleda sadja.

Kul mama #2: Molly Guy

Foto: The Glow.

Molly je bejba, ki bi jo takoj hotela za prijateljico. Tudi zato, da bi skupaj kleli čez umazano posodo, se nostalgično spominjali časa poznega vstajanja, predebatirali knjige in skupaj spili kak gin tonik (mogoče bi jo nafehtala za cigaret, čeprav drugače ne kadim). Njena hčerka Sunny je le par dni starejša od Lile, tako da bi se najini mali medtem lahko noro zabavali. In če bi bila dovolj bogata, bi vse za poroko kupila v njeni očarljivi neoboemski trgovini Stone Fox Bride. Zelo mi je všeč njen nasvet mladim mama: "Ne poslušaj nikogar. Absolutno nikogar. ... Kot mama moraš razviti svoj stil, tako kot povsod drugje. ... Edina oseba, ki ve, kaj tvoj otrok potrebuje, si ti." Osvobajajoče in strašljivo, kajne?

Kul mama #3: Jade Berreau

Foto: The Glow

Jade Berreau je Francozinja v NY,  fotografinja in še ena mama, ki sama vzgaja svojo deklico Secret. Njen fant, oče drobne Secret Magic Nico Snow, je Dash Snow, pokojni kontroverzen umetnik, znan kot "downtown Baudelaire", je umrl pri 28-ih.

Nočem si niti predstavljati, skozi kaj je šla kot mlada mama in vdova razvpitga umetnika. Ampak očitno je močna ženska. Kar je zelo kul. Čudovite fotke si poglejte na The Glow-u.

Kul mama #4: Ashley Ann

Foto: Ashley Ann

Avtorica bloga Under the Sycamore, fotografinja, mama petih otrok (zadnjo punčko je posvojila, res prečudovita zgodba) in zelo ustvarjalna ženska z velikim srcem.

Njen blog me navdaja z upanjem za človeštvo, pri tem pa se tudi kaj naučim o fotkanju in opremljanju/ustvarjanju doma.

Skratka, točno tako sosedo bi si želela. In najbrž bi jo prosila, naj mi pomaga pri urejanju dnevne sobe.

Kul mama #5: Mojca Ketiš Mavec

Foto: Mojca.

A.K.A. soavtorica tega bloga! ;) Res, Mojca je tako kul. Že to, kako nalepi fotke na steno, je kul, lahko si mislite, kako je še drugače kul. Ko si z njo na čaju, se ti dvigne pol sveta z ramen (saj vse ženske nosimo težo sveta na ramenih, ne?). Ampak zdaj živiva tako daleč narezen, da se moram zadovoljiti s slikovno vezjo skozi Pinterest (uganili ste, Mojca pina najbolj kul stvari.). Njena ljubezensko-družinska zgodba pa je najboljša podlaga za vero v srečne konce. Ki niso konci, ampak šele začetki. The best is yet to come, in Mojca, ti si dokaz za to. (Nisem prva, ki je to napisala, upam, da ne zameriš, M.M.!).

Ste tudi ve padle pod vtis, da je z materinstvom konec zanimivega in kulskega življenja ali se vam zdi, da se zanimivo življenje šele začenja?

Mami se ne gre več

Nobena mama me ne more prepričati, da nikoli ne pride dan, ko ima vsega dovolj. Dovolj pobiranja razmetanih lego kock izpod najbolj prašnih delov kavča, kjer so za vse ostale člane družine (beri očete) izgubljeni za vedno. Dovolj čiščenja lepljive zmesi iz blata, peska in nečesa podobnega travi, z vsega, kar se otroci dotaknejo. Dovolj kreganja, da je čokolada slaba za zobe in obupanih vzdihov, ko takoj za tem vidiš, kako mu jo babice tlačijo v žepe. Dovolj vstajanja sredi noči in delanja soka, ker se zbujajo s paničnim krikom, kot da je od tega odvisno njihovo malo življenje in te potem hladnokrvno pošljejo nazaj, ker ta ni dovolj mrzel, topel, sladek, kisel, bel, oranžen in ga je zato treba narediti še enkrat. Dovolj prepričevanja, da samo s spodnjimi hlačami ne more iti v vrtec in da sandali, ki jih celo poletje ni hotel niti videti kaj šele obuti, niso primerni za deževno jesen. Dovolj delanja sendvičev, ki pristanejo v jogurtih, dovolj iskanja copatov, ki so skriti kdo ve kje (verjetno pod kavčem ob lego kockah in kroglicah iz gline, ki sta jih z očkom naredila samo zato, da se lahko z njimi obmetavata). Pride dan, ko bi dvignila roke od sebe, pustila, da naredi iz stanovanja bunker, da je posušene koščke kruha, ki jih je našel pod mizo, meče žogo v televizijo in tuli kot majhen kojot, če želi.

Naj. Danes ima mama počitek.

(I Quit! Lahko tudi zaplešem, če je treba (glej video))

m.

Vse mame so umetnice, filozofinje in zdravnice

Dolgo časa sem imela čudne zadržke pred tem, da bi preveč govorila ali pisala o svojem otroku. Zakaj? Ker se mi je zdelo, da drugi delajo bolj pomembne in zanimive stvari od mene. Stvari, ki so velike, resne in intelektualno stimulativne. Kot litetarni teoretičarki in dramaturginji se mi je marsikdaj zazdelo pisanje o majhnem bitju in najinem skupnem razvoju precelj banalno, na prvo žogo in navadno. Imela sem občutek, da bi morala razmišljati o velikih temah, pisati literarne kritike, kratke zgodbe in ustvarjati nove meje v umetnosti, da bi se lahko kosala v vrednosti z drugimi. 

Potem pa sem nekega dne ob pobiranju igrač in barvic, ki sem jih tistega dne pobrala že neštetokrat, ugotovila, da pravzaprav pomagam ustvarjati nekaj posebnega. Pomagam vzgajati in oblikovati človeka in zaradi tega delam zares pomembne stvari. Na primer: skrbim, da mu konjički in lego gospodi ne ležijo po tleh, ko gre popoldan spat. Vsak dan mu temeljito skrtačim zobe, ga učim umivati rokice po lulanju, stati na eni nogi in izgovarjati besede. Znam navadno lutko spremeniti v veselega škrata, ki mu razloži zakaj nekatere stvari bolijo in zakaj mu moram že tretjič danes potisniti plastično palčko v uho, da preverim vročino. Na vsak njegov "zakaj", se trudim najti dovolj pameten in njemu razumljiv "zato ker". Berem mu pravljice z različnimi glasovi in ure dolgo razlagam zgodbice o ljudeh s slikanic. Občudujem neprepoznavne črte, ki jih on imenuje ribice in race; se z njim vrtim v krogu in pretvarjam, da pleševa na Murijevi zabavi; mu navdušeno ploskam, ko poje pesmice katerih melodije sicer prepoznam, ampak še ne razumem zares besedila, ki si ga je izmislil zraven. Sem umetnica, pesnica, filozofinja, zdravnica in kaskaderka v očeh svojega otroka. In tako se tudi počutim. 

Povedano s sladko metaforiko - on je moja knjiga, ki jo pišem in moja velika tema o kateri razmišljam. Čeprav je moje življenje raznovrstno in je biti mama le ena od funkcij, ki jih opravljam v življenju, je biti prav njegova mama najlepše. In moje vsakodnevne naloge niso manj pomembne od drugih. Moje pravljice za lahko noč niso manj zanimive od sveže izdanega romana. In radost ter pristnost življenja, ki ju občutim ob tem, ko ga spoznavam s svetom in gledam rast, prekosa tudi največje strahove in dvome v meni. To je navsezadnje to, kar se večina velikih tem, filozofij in umetnosti trudi doseči. 

The hardest job in the world, is the best job in the world. 

m. 

O glasu

Lila, pred nekaj meseci.

Če bi imela več časa, bi o otrocih in glasu lahko napisala res veliko, ampak tokrat bom kratka, ker moram delit eno ugotovitev z vami.

Da se otroci različno odzivajo na različne glasove, je jasno vsakemu, ki je z novorojenčkom prebil več kot le vljudnostni obisk. Odrasli, še posebej seveda starši, se hitro uglasimo in začnemo z dojenčkom govoriti s precej višjim glasom, tiho, spodbudno, igrivo ali tolažilno. Očarljivo je bilo opazovati spremembo v glasu nekega prijatelja; ko sta se z Lilo spoznala, se ga je kar ustrašila, saj je govoril z glasom, ki se je najinim starševskim ušesom zdel malone zadirčen, ko pa je čez nekaj mesecev sam postal očka, nas je že na vratih pričakal s povsem drugačnim, nežnim in toplim glasom.

Ampak.

Če ne prej, okoli otrokovega 15. meseca ugotoviš, da mili glasek ni vedno pravi glas. Pod vplivom Super Nanny (o kateri mimogrede še sploh nimam izoblikovanega mnenja) sem poskusila pri Lili brez kakih drugih disciplinskih ukrepov uporabiti strožji, resen in nizek glas. In veste kaj, deluje! Za zdaj deluje. ;)  Lili je sedaj jasno, da se ne igram, ko rečem, da česa ne sme ali da je čas za spanje, ampak mislim resno. Nič čudnega, da je očeta in strica ubogala že prej, jaz sem imela menda cuddly playful mommy glas:)